Policija ali Služba RS za sekundarne davčne prilive?

Verjetno je že marsikdo, ko je moral primakniti lep del svojih dohodkov zaradi lažjih ali celo popolnoma nenevarnih prekrškov v blagajno politikov in njihovih pajdašev, znano tudi pod imenom državna blagajna,  posumil, da morda varnost državljank in državljanov ni tista prva jutranja skrb politikov in uradnikov na najvišjih položajih, ampak morda vendarle kaj drugega. Tako med sabo smo kdaj rekli, da se morebiti višje na spisku prioritet sekundarnih davčnih organov, kot so policija, sodišča, inšpektorati ipd., nahaja skrb za neprekinjen denarni tok v smeri zakladnice naših najbolj spoštovanih organov družbe.

Prav res, pred časom bi me morda kdo še ozmerjal za cinika, če bi to izrekel na glas, pa čeprav smo potihoma vedno o tem ugibali. Kakorkoli, danes je vsa megla razkajena, saj nam policisti sami zelo iskreno nakazujejo, kam pes moli taco. Piše MMC o pismu, ki ga je generalni direktor policije poslal koprskim policistom:

Generalni direktor policije Stanislav Veniger je v pismu zahteval pojasnila za padec števila izvedenih ukrepov v cestnem prometu, pri čemer pravi, da stavka ne more biti glavni razlog za takšno stanje...

Sindikat še meni, da Venigerja ne skrbi izboljšanje stanja na področju cestnoprometnih prekrškov, temveč so njegovi razlogi izključno fiskalne narave. Očitno ga skrbi dejstvo, da zaradi zakonitega izvajanja stavke v proračunu ne bo dovolj sredstev oziroma ne bo sredstev, ki jih je vlada predvidevala, so zapisali v PSS-ju.

Pobuda za pomoč zaposlenim v javnem sektorju

Spoštovani ljudje dobrega srca, napočil je čas, da pokažemo svojo solidarnost in naredimo nekaj za soljudi. Kot veste, skuša vlada znižati maso za plače v javnem sektorju. Tem ljudem je vendar treba pomagati!

Ker vlada očitno noče prisluhniti in pravi, da državi zmanjkuje denarja, moramo ljudje dobre volje in velikega srca stopiti skupaj in še enkrat več dokazati že tradicionalno pripravljenost Slovencev in Slovenk pomagati ljudem v stiski. Zato na tem mestu predlagam, da dobrodelne organizacije po državi nemudoma začnejo zbirati prostovoljne prispevke državljanov in državljank, ki bodo nato lahko nadomestili morebitno znižanje s strani njihovega delodajalca – države. Prepričan sem, da lahko davkoplačevalci, ki plačujemo davke, iz katerih se izplačujejo plače v javnem sektorju, sežemo še globlje v svoj žep in dodamo to, kar vlada hoče vzeti.

Morda boste ugovarjali, da v današnjih časih zaposleni v zasebnem sektorju nimajo prav dosti denarja, ki bi ga lahko namenili zaposlenim v javnem sektorju, poleg tega pa imajo slednji že tako 24% višje plače od prvih. Toda morda pozabljate, kako pomembno je delo v različnih poklicih javnega sektorja. Res je sicer, da smo večino storitev države prisiljeni uporabljati, ker nas slednja v to pač prisili, toda ali ni ravno dejstvo, da smo v to prisiljeni, znak, kako pomembne so te storitve? Gotovo je delo v javnih službah bolj pomembno od, na primer, zaposlenih v trgovinah, ki nam omogočajo, da domov prinesemo hrano, zato sem prepričan, da slednji ne bodo imeli težav se odreči kakšnemu kosilu zunaj, kino vstopnici ali smučanju s svojimi otroki in bodo prispevali v dobrodelne organizacije dovolj denarja, da si bodo kosilo, kino ali smučanje lahko privoščili uslužbenci v javnem sektorju. Na vsak način je treba preprečiti, da bi plače v javnem sektorju padle pod 124% tistih v zasebnem!

Nadalje znate ugovarjati, da bi utegnilo takšno pošiljanje prostovoljnih prispevkov za plače javnega sektorja imeti negativne posledice za gospodarstvo. Nenazadnje tisti zaposleni zasebnega sektorja, ki bodo prispevali za plače v javnem sektorju, tega denarja ne bodo mogli več uporabiti za svoje nakupe. Ne bodo si mogli več privoščiti nedeljske rekreacije, CD plošče ali nove posteljnine, ki bi jo morebiti kupili s tem denarjem. Na slabšem bodo oni, kot tudi prodajalci posteljnine in CD plošč, ki bodo sedaj imeli nižjo prodajo, boste rekli. Toda s tem se ne strinjam. Denar namreč ne bo izginil, samo roke bo zamenjal. Namesto zaposlenih v zasebnem sektorju si bodo sedaj te stvari lahko privoščili zaposleni v javnem sektorju, tako da na gospodarstvo v splošnem to ne bo imelo vpliva.

Spet boste morda oporekali, da bi država veliko bolje razporedila denar kot pa dobrodelne organizacije in ga dala tistim, ki si ga zares zaslužijo. Tudi s tem se ne morem strinjati. Nedavni škandali nekaterih vidnih državnih funkcionarjev me nadejajo z dvomom, da denar v javni blagajni vedno roma k tistim, ki si ga najbolj zaslužijo. Po drugi strani pa bi lahko od dobrodelne organizacije, ki bi ji ponudili svoj denar za javne uslužbence, vedno zahtevali poročilo o tem, kako je bil denar porabljen, in če bi podvomili v pravilnost njihove porabe, bi lahko svoje prispevke nemudoma prenehali plačevati.

Nazadnje boste morda še ugovarjali, da večina ljudi zaradi svoje finančne situacije prispevkov enostavno ne bo želela plačevati. S tem bi se lahko strinjal. Toda tudi za to težavo bržčas obstaja rešitev. Verjetno bi bilo potrebno uvesti določene sankcije za tiste, ki prispevkov ne bi želeli plačevati. Lahko bi bile moralnega značaja, na primer javno objavljanje podatkov o tem, kdo je prispeval in koliko. Toda spet boste ugovarjali, da s tem ne bi prav dosti dosegli. Verjetno upravičeno. Na koncu lahko še vedno določimo, koliko naj ti prostovoljni prispevki znašajo in kam naj jih plačujemo, ter zapišemo, da bo, vkolikor kdo teh prispevkov ne bi bil pripravljen plačevati, doživel obisk oboroženih moških, ki ga bodo odpeljali stran od svojega doma in družine in ga vrgli v kletko, kjer bo ostal, dokler se vodja teh oboroženih moških ne odloči, da je bilo kletke dovolj. Za finale še preimenujmo te prispevke v davke in prepričan sem, da bo problem rešen.

 Matej Avsenak Ogorevc