Avstrijska teorija gospodarskega cikla

[Spodnji prispevek je prevod dela mojega drugega prispevka, ki je bil v originalu zapisan v angleščini]

Pravilna in celovita razlaga gospodarskega cikla mora odgovoriti na dve ključni vprašanj. Prvič, zakaj se veliko ali večino podjetij istočasno znajde v redčih številkah? Podjetniki so običajno zelo dobri pri napovedovanju. Če niso, jih namreč trg relativno hitro izloči, saj kaj kmalu začnejo pridelovati izgube. Zakaj torej vsi ti podjetniki, ki so najboljši  pri napovedovanju prihodnjega povpraševanja, relativno sočasno drvijo proti izgubam? In drugič, zakaj so v recesiji sektorji kapitalskih dobrin veliko bolj prizadeti kot sektorji gospodarstva, ki poslujejo s potrošniki? Zakaj, recimo, krizo veliko bolj čutijo v gradbeništvu in proizvodnji, kot v maloprodaji? V vseh recesijah opazimo ta dva fenomena in avstrijska teorija gospodarskega cikla (ATGC) je edina, ki odgovori na obe vprašanji in na mnogo drugih.

Naj poskušam torej kratko in jedrnato predstaviti avstrijsko teorijo gospodarskega cikla po svojih najboljših močeh. Teorija govori o tem, da imajo obrestne mere, kot vse druge cene v gospodarstvu, dejansko velik pomen in da bi se morale oblikovati na trgu, namesto, da jih določa centralno planska institucija, kot je centralna banka. Centralno planiranje cen je bilo implementirano že neštetokrat v zgodovini človeštva in vsakič, ko je bila ta politika realizirana, je nardila ogromno škode. Cene namreč med drugim ljudem sporočajo informacije o tem, kakšne količine česa so na voljo v gospodarstvu in ko umetno (politično) določamo cene, te umetne cene ljudi postavijo v temo, tako da ne morejo več sprejemati odločitev na podlagi pravilnih informacij. Obrestne mere igrajo vlogo razporejanja posojil tistim, ki so jih najbolj sposobni vračati in jih bodo najbolj produktivno zaposlili.

Najprej naj analiziramo procese varčevanja in posojanja na prostem trgu, kjer ne poznamo obstoja centralnega bančništva. V tem primeru obrestne mere določa povpraševanje in ponudba po posojilih (privarčevanih sredstvih). Medtem ko povpraševanje po posojilih določajo različne spremenljivke, kot so tehnološki napredek in nagnjenost k tveganju, ponudbo posojil vedno določajo časovne preference ljudi - koliko svojega dohodka želijo potrošiti in koliko privarčevati ter naložiti z namenom potrošnje v prihodnosti. Kadar se časovne preference ljudi torej znižajo, se stopnja in obseg varčevanja (sredstva za posojila) zviša, kar začne vleči obrestne mere navzdol. To pa je zelo močna spodbuda za podjetja, da začnejo najemati posojila. Zdaj, ko je za investicije na voljo več sredstev po nižjij cenah (obrestih), se podjetja lahko začnejo spuščati v nove projekte, ki prej niso bili profitabilni zaradi višje obrestne mere. Prav tako se bodo podjetja pri nižjih obrestnih merah odločala v korist daljših projektov, ki so višje v strukturi proizvodnje, t.j. investicije, pri katerih traja dlje časa, da končni proizvod te investicije pride do potrošnika (npr. investicije v zgradbe in stroje, namesto investicije v računalnike in zalogo), ker so dolgoročni projekti bolj občutljivi na obrestno mero (pri posojilu za 30 let so obresti precej večji strošek kot pri 3 letnem posojilu). Na drugi strani povečan obseg varčevanja pri ljudeh poskrbi, da so fizični resursi, ki so potrebni za izpeljavo vseh teh novih projektov, na voljo, zato so lahko tudi uspešno in profitabilno zaključeni. Ob zaključku teh projektov lahko nato podjetja, ki so si izposojala in ki so investirala, ta sredstva vrnejo svojim posojilodajalcem (torej ljudem, ki so varčevali) v obliki potrošnih dobrin, ki jih lahko sedaj proizvajajo bolj učinkovito z nižjimi stroški zaradi investicij v nov kapital (več in boljša oprema, stroji, ipd.). Na ta način gospodarstva rastejo in so rasla od kar je človek iznašel svoje prvo orodje, čemur danes rečemo kapital, druge poti ni. Le dovoljšnje varčevanje lahko ponudi fizična sredstva za investicije, neoviran prosti trg pa je potreben pogoj za razporeditev teh investicij v najboljše projekte. Le na ta način smo lahko prišli do življenjskega standarda, ki ga uživamo danes.

Zgodba je povsem drugačna, ko centralna banka poseže v obrestno mero. Ko centralna banka zniža obrestno mero pod nivo, kamor bi jo postavil prosti trg, podjetjem da napačen signal, da je v gospodarstvu sedaj na voljo več fizičnih sredstev za posojila in investicije. Posledice so iste kot v zgornjem primeru - obrestne mere se znižajo, čeprav se nihče ni odločil, da bo več varčeval. Količina denarja v obtoku se poveča, toda obseg realnih resursev (materialnih sredstev), ki so potrebni za izpeljavo vseh teh novih investicij, ostane nespremenjen. Prav nič novih fizičnih sredstev se ne sprosti za investicije, ko se centralna banka odloči znižati obrestno mero. Kot smo videli, je nivo varčevanja v družbi določen s časovnimi preferencami ljudi (razporejanje dohodka med potrošnjo in varčevanjem) in umetno znižana obrestna mera ne spodbudi ljudi, da bi trošili manj in varčevali več. Prav nasprotno, ljudje bodo verjetno še raje trošili, saj varčevanje ob nižjih obrestih postane manj privlačno. Gospodarstvo se tako začne raztegovati in "pregrevati". Podjetja namreč prejmejo nova posojila zaradi povečanja količine denarja v obtoku, tako da sedaj večje število podjetij z večjim številom projektov in svežim denarjem tekmuje za nespremen obseg materialnih sredstev - proizvodnih dejavnikov - in jih investira v vse napačne smeri (npr. delnice internetnih podjetij v devetdesetih in nepremičnine v prejšnjem desetletju) ter na ta način dviguje njihove cene. Ključno pa je seveda to, da so ob izračunu svojih investicij vsa ta podjetja računala s trenutnimi cenami ob času izposojanja in v svoje izračunih niso upoštevala višjih cen, ki se pojavijo na trgu kot posledica kreditne ekspanzije in povečanja denarja v obtoku. Zato ogromno teh podjetij pride nazaj do svojih bankirjev in zahteva nova posojila, da bi lahko zaključili svoje projekte, to dodatno povpraševanje po kreditih pa spet dvigne obrestne mere. In tako se vsi ti projekti, ki so izgledali profitabilni samo zaradi umetnega znižanja obrestne mere, spet pokažejo v svoji pravi luči. Zopet se pokaže realna slika in neprofitabilnost teh investicij zaradi dejstva, da obseg varčevanja ni bil zadosten za financiranje dodatnih investicij in povratek nazaj na višjo tržno obrestno mero odkrije točno to. Ti projekti ali ne bodo dokončani, ali pa ne bo dovolj povpraševanja (potrošnje), da bi bili profitabilni. Kar se torej mora zgoditi, je, da se te napačne investicije likvidirajo. Nekatere je možno prestrukturirati in preusmeriti v druge namene, spet druge je potrebno povsem opustiti. Investicije so bile namreč začete zaradi umetne ekspanzije posojil in niso bile implementirane v skladu z željami in potrebami potrošnikov.

Ob zaključku se moramo torej vprašati še najbolj pomembno vprašanje: kako na najboljši način "pozdraviti" recesijo? Najkrajša pot iz nje je, da se država umakne in pusti trgu, da deluje. Ob višji obrestnimeri bodo ljudje avtomatično zvišali obseg prihrankov, ki bodo služili za financiranje profitabilnih investicij in prestrukturiranje investiranih sredstev v bolj produktivne namene. Z drugimi besedami, recesija ni nekaj, proti čemer bi se morali bojevati, temveč predstavlja zdravilo za bolno gospodarstvo, ki so ga zastrupila umetno poceni posojila. Obdobje pred recesijo je tisto, kjer so se zgodile napake in napačne investicije, zato je recesijo potrebno pustiti in se ne vmešavati, da lahko trg popravi te napake. To je edina pot nazaj k zdravju. Najslabša stvar, ki jo lahko naredi centralna banka, je to, da ponovno niža obrestno mero, saj bo to povzročilo nov val napačnih investicij, ki jih bo potrebno likvidirati kasneje v še daljši in intenzivnejši recesiji, ko se kreditna ekspanzija spet ustavi. Če pa se centralna banka nameni še naprej zniževati obrestno mero in zviševati količino denarja v obtoku v neskončnost, lahko to vodi le v hiperinflacijo. Res je, da če obrestno mero dvigne, sledi recesija, toda tretje poti ni. In prej ko to stori, bolje, saj je tako manj napačnih investicij, ki jih je potrebno likvidirati. Kot je zapisal Ludwig von Mises v svojem opus magnumu, "ciklično gibanje, ki prizadeva gospodarstva - ponavljajoča se obdobja konjunkture, ki jim sledijo obdobja depresije - je neizogibna posledica nenehnih prizadevanj nižanja tržne obrestne mere s pomočjo kreditne ekspanzije. Nemogoče se je izogniti končnemu sesutju konjunkture, ki je posledica kreditne ekspanzije. Edini dve možnosti sta le, ali kriza nostopi prej kot posledica prostovoljne opustitve nadaljnje kreditne ekspanzije, ali pa kasneje v obliki končne in splošne katastrofe valute."

Težko vam kaj bolj toplo priporočam kot branje in učenje gradiva iz tradicije avstrijske ekonomske šole. Kot sta rekla Mises in Rothbard, je ekonomija preveč pomembna, da bi jo prepustili ekonomistom. Če vas zanima ta tema, boste morda našli kaj uporabnega na naslednjih povezavah (vse v Angleščini):

Za začetek:
Tom Woods o gospodarskem ciklu in zakaj je bila recesija leta 1920 tako kratka: Why You've Never Heard of the Great Depression of 1920 (video)
 8 minutni odsek zgornjega videa, ki govori specifično o gospodarskem ciklu: Austrian business cycle theory (video)
Ron Paul, ameriški kongresnik: Ron Paul and the Austrian Theory of the Business Cycle (video) 

Srednje: 
Roger Garrison: Austrian Theory of the Trade Cycle (video) 

Napredno: 
Murray Rothbard: America's Great Depression (PDF knjiga) 



Matej Avsenak Ogorevc