[Aprila letos je imel Robert Wenzel, urednik in pisec strani economicpolicyjournal.com, govor na Newyorški veji banke Federal Reserve, ameriške centralne banke. Z veliko mero poguma je stopil pred ljudi z diametralno nasprotnimi prepričanji in jim vljudno ter sistematično podal svoje mnenje, zakaj se mu zdi Fed (krajše za Federal Reserve) oz. centralno bančništvo v splošnem polomija od začetka do konca. Prevod objavljam z dovoljenjem avtorja, besedilo v izvirniku pa si lahko preberete tukaj.]
Na povabilo Newyorške veje banke
Federal Reserve sem imel govor in kosilo v sobi Liberty Room [soba svobode] te
banke. Spodaj so zapiski, ki sem si jih pripravil.
Najlepša hvala za povabilo na govor tukaj pri Newyorški veji banke Federal
Reserve.
Intelektualni diskurz je seveda izjemnega pomena pri iskanju resnice. V tem
smislu pozdravljam to priložnost, da lahko predstavim svoje poglede na
ekonomijo in monetarno politiko in na kakšen način se verjetno razlikujejo od
vaših tukaj pri Fed-u.
Hkrati predvidevam, da so moji pogledi tako drugačni od vaših, da bom s svojim
komentarjem tukaj doživel popoln neuspeh pri poskusu prepričevanja, da storite to, kar bi bilo po mojem mnenju potrebno storiti, in sicer zapreti
celotno banko Federal Reserve System.
Predpostavljam, da so moji pogledi drugačni od vaših od začetka do konca: od
uporabe pravilne metodologije v ekonomski znanosti, do načina funkcioniranja
makroekonomije, vloge Federal Reserve-a ter dosežkov banke Federal Reserve. Zato
tukaj pred vami stojim popolnoma zbegan, kako lahko vi vidite svet tako
drugače, kot ga jaz.
Preprosto ne razumem večine razmišljanja, ki se odvija tukaj pri Fed-u, in
ne razumem, kako se lahko takšno razmišljanje nadaljuje, ko pa se po mojem
mnenju zaletava ob realnost.
Dovolite mi, da začnem z metodologijo. Moje prepričanje, ki so ga razivili
takšni veliki ekonomski misleci, kot so Ludwig von Mises, Friedrich Hayek in
Murray Rothbard, je, da v ekonomski znanosti ne obstajajo konstante, kot to velja
za naravoslovne znanosti.
V fizikalni znanosti vemo, da voda zmrzne pri 0ºC. Z velikansko
preciznostjo lahko napovemo točno, kako daleč bo letela raketa z 2000 litri
goriva. To preciznost lahko dosežemo zato, ker obstajajo konstante, ki se ne
spreminjajo in na podlagi katerih lahko gredimo enačbe..
Takšne konstante v svetu ekonomije ne obstajajo, saj se ekonomska znanost
ukvarja s človeškim delovanjem, ki se lahko v vsakem trenutku spremeni. Če cene
krompirja ostanejo enake 10 tednov, to še ne pomeni, da bodo enake tudi naslednji
dan. Izzivam kogarkoli v tej sobi, da mi pokaže konstanto na področju ekonomske
znanosti z isto nespremenljivostjo, ki obstaja v svetu fizike in kemije.
Toda kljub temu tukaj pri banki Federal Reserve v članku za člankom vidim gradnjo
enačb, kot da konstante obstajajo. To je tako, kot bi predvidevali obstoj konstantnega
razmerja med obrestnimi merami tukaj, v Rusiji in po ostalem svetu, izdelali
enačbe na podlagi tega prepričanja in potem poskušali trgovati na podlagi teh
enačb. To so sicer že poskusili in rezultat je bil propad sklada Long Term
Capital Management, propad, ki so mu sledili sestanki na visokem nivoju v tej
isti zgradbi, v kateri se nahajamo.
Toda kljub temu enačbe, ki predvidevajo konstante, pri Fed-u še kar naprej
objavljate, jaz pa se medtem praskam po glavi.
Prav tako se mi zdi nedoumljiva splošna pripadnost keynesijanskemu ekonomskemu
modelu, ki nekako vodi do prepričanja, da je povpraševanje, in ne prozivodnja,
gonilna sila gospodarstva. Ko pogledam v svet vidim izdelke, kot so iPhone,
iPad, mikrovalovne pečice in LCD televizorji, ki mi povedo, da je proizvodnja
tista, ki poganja gospodarstvo. Kje bi bili brez proizvodnje teh in milijonov
drugih izdelkov? Keynesijanci v tej sobi bodo morda odgovorili »vendar
potrebujemo povpraševanje za nakup vseh teh proizvodov.« In jaz jim bom
odgovoril »ali ne verjamete v povpraševanje in ponudbo? Ali ne verjamete, da se
bodo cene za izdelke, ko so enkrat proizvedeni, prilagodile na tržno ravnovesno
ceno?«
Nadalje bom zagovarjal, da se tudi cene za proizvodne dejavnike prilagajajo
končnim cenam za potrošne dobrine in da se bodo na vseh nivojih oblikovale
tržno ravnovesne cene. Ponavljam, ali verjamete v povpraševanje in ponudbo ali
ne?
Praskam se po glavi, saj večina od vas na nekem akademskem nivoju verjame v
teorijo povpraševanja in ponudbe in kako se na ta način oblikujejo tržne cene,
v svojem makro razmišljanju o gospodarstvu pa jo vztrajno zavračate.
Z menoj boste morda polemizirali, da so cene, še posebej cene dela, torej
plače, rigidne navzdol in da morate zato pumpati denar v gospodarstvo, da ga
zaženete. Jaz pa bom medtem z začudenjem opazoval vaše keynesijanske kolege v
vladi, ki ustvarjajo takšno okolje navzdol rigidnih plač.
Ekonomist Robert Murphy je zapisal, da je predsednik Herbert Hoover kar
naprej pritiskal na podjetnike, naj ne znižujejo plač.[1]
Citira Hooverjev govor, ki ga je imel pred skupino podjetnikov:
V tej državi imamo skupno in
odločno prizadevanje tako države kot podjetij... da preprečimo kakršnokoli
nižanje plač.
Nato piše še, da je FDR [Franklin Delano Roosevelt] celo presegel Hooverja
s tem, ko je želel »dvigniti plače in ne le ustvariti dna pod njimi.«
Zato vas sprašujem, ali ste res presenečeni, da so bile med veliko
depresijo plače rigidne navzdol, ko pa sta oba predsednika aktivno izvajala
politiko kljubovanja povpraševanju in ponudbi z umetnim dvigovanjem plač.
Danes se je v Ameriki fokus vlade nekoliko spremenil, in sicer po novem
dražava dela veliko več, da bi podpirala brezposelne, s tem ko jim dalj časa
plačuje za ne-delo. Ali vas res preseneča, da je brezposelnost tako visoka, ko pa se ljudi plačuje, da ne delajo. Leta 2010 so nobelovo nagrado dobili ekonomisti
za njihove študije, ki so pokazale – citiram iz izjave za medije, ki je oznanila
nagrado:
Eden od zaključkov je, da bolj
radodarna nadomestila za brezposelnost povzročajo višjo brezposelnost in daljše
iskalne čase.[2]
Ali se vam ne zdi, da bi bilo bolj smiselno ustaviti vse te programe, ki so
neposredni dejavniki povzročanja brezposelnosti, kot pa prilivati olje na ogenj
s tiskanjem denarja in razvrednotovanjem valute?
Praskam se po glavi, ko so vaši zaključki o brezposelnosti tako drugačni od
mojih in ko kličete po tiskanju denarja, da bi spodbudili »povpraševanje«. Ta
klic je, če smem dodati, povzročil povečanje denarja v obtoku za 12.230% od kar
je bila ustanovljena banka Federal Reserve.
Prav tako se moram popraskati po glavi, ko slišim mnenje, da bi morala
banka Federal Reserve zagotavljati stabilen nivo cen. Kaj je narobe s
padajočimi cenami v celotnem gospodarstvu, kot se to danes dogaja v sektorju
računalnikov, LCD televizorjev in mobilnih telefonov? Sprašujem vas, zakaj bi
si želeli stabilnih cen? In mimogrede, kako vam gre od rok ta stabilnost cen
tukaj pri Fed-u?
Odkar je bil Fed ustanovljen, so se cene za potrošnike namreč dvignile za
2.241% [3]. Ne, nisem se zmotil. Naj ponovim, od ustanovitve Fed-a so se potrošne
cene dvignile za 2.241%.
Nato mi boste morda dejali, da so stabilne cene le sekundarni cilj banke
Federal Reserve in da je vaš pravi cilj preprečevanje resnejših padcev v
gospodarstvu. Toda od ustanovitve Fed-a naprej smo imeli 18 recesij, vključno z
veliko depresijo in najnovejšo veliko recesijo. Ti gospodarski padci so
povzročili borzne zlome, desetine milijonov brezposelnih in nešteto bankrotov.
Praskam se po glavi in sprašujem, kako si lahko predstavljate, da je Fed,
ko vse to upoštevamo, v kakršnemkoli smislu zgodba o uspehu.
Še posebej me to čudi, ker avstrijska teorija gospodarskega cikla (ATGC),
ki so jo razvili Mises, Hayek in Rothbard, opozarja na vse te stvari. Po ATGC
prav tiskanje denarja s strani centralne banke povzroča gospodarske cikle in spet
ste tu na Fed-u to prav gotovo počeli s povečevanjem količine denarja v obtoku.
Ali si predstavljate vsa popačenja v gospodarstvu, ki jih povzroča Fed s tem
masovnim tiskanjem denarja?
Skladno z ATGC tisti sektorji, kamor gre sveži denar, ko ga tiskate,
doživijo razcvet, ko pa se tiskanje denarja ustavi, se sesujejo. Novo
natisnjeni denar iz Fed-a navadno najde svojo pot do Wall Streeta in drugih
sektorjev kapitalskih dobrin, zato za ekonomiste avstrijske šole tudi ni
presenečenje, da so zlomi najhujši v sektorjih, kot so trg vrednostnih papirjev
in nepremičninski sektor. Ekonomist Murray Rothbard je v svoji knjigi America's Great Depression [4] do najmanjše
podrobnosti natančno opisal, kako so spremembe rasti ponudbe denarja povzročile
veliko depresijo.
Če pa grem na malo bolj osebno raven, sem skozi poletje 2008, ko se je trenutna
kriza razvijala, opozarjal na neizogibnost zloma. 11. julija 2008 sem na
economicpolicyjournal.com zapisal [5]:
SUPER ALARM: Dramatična
upočasnitev v rasti ponudbe denarja
Po tem ko je mesece rasla s
skoraj dvomestno stopnjo, se je rast ponudbe denarja dramatično upočasnila. Rast
denarja v zdanjih 3 mesecih je le 5,2% na letni ravni. V zadnjih dveh mesecih
je bila rast denarja po kazalcu M2NSA ničelna.
To je nekaj, kar moramo zelo
pazljivo spremljati. Če se bo taka dramatična upočasnitev nadaljevala, je huda
recesija neizogibna.
Nikoli še nismo videli tako
dramatične upočasnitve rasti ponudbe denarja iz dvomestne stopnje rasti na 5%.
Ali Bernanke sploh ve, kaj hudiča počne?
20. julija 2012 sem zapisal [6]:
Nedavno sem zapisal, da se je v
zadnjih dveh mesecih ponudba denarja sesula. M2NSA je šel od dvomestne rasti
skoraj do nule.
Toda pregled kreditne situacije
je očitno še hujši. Glede na nedavne podatke iz Fed-a so se bančni krediti
(vrednostni papirji in posojila) v 13 tednih do 25. junija skrčili za 7,9% na
letni ravni.
Od 25. junija dalje je bilo
sicer zaznati rahlo spremembo, tako v rasti posojil kot M2NSA, toda stopnje
rasti ostajajo izjemno nizke.
Če v naslednjih nekaj tednih ne
bomo priča dramatični spreobrnitvi teh številk, bomo morali posvariti o
možnosti krize v stilu velike depresije.
A le nekaj tednov pred temi mojimi opozorili je imel, medtem ko se je
ponudba denarja sesedala, guverner Bernanke precej bolj optimistično mnenje. V
svojem govoru na 53. letni ekonomski konferenci bostonske veje banke Federal
Reserve [7] je povedal:
Želim vam na kratko predstaviti
izglede za gospodarstvo in za politiko, začenjši z obeti za rast. Kljub nedobrodošlemu
dvigu stopnje brezposelnosti, za katerega smo izvedeli prejšnji teden, so
nedavni podatki kot celota le zmerno vplivali na izgled za gospodarsko
aktivnost in zaposlenost. Zares, čeprav bo gospodarska aktivnost v tekočem
četrtletju najverjetneje šibka, izgleda, da se je tveganje, da je gospodarstvo
prešlo v izdaten padec, v preteklem mesecu zmanjšala. Skozi preostanek leta
2008 bi morali biti efekti monetarnih in fiskalnih spodbud, postopno upadanje bremen
v stanovanjskem gradbeništvu, nadaljni napredki pri zdravljenju finančnih in
kreditnih trgov ter še vedno stabilno povpraševanje iz tujine dovoljšnja
protiutež težavam, ki še čakajo gospodarstvo.
Verjamem, da je velika recesija, ki je sledila, še vedno dovolj sveža v
naših glavah, da ni potrebno podrobno ugotavljati, katera prognoza, moja ali
guvernerjeva, je bila bolj točna.
Prav tako me begajo mnogi drugi koraki vaše monetarne politike tukaj pri
banki Federal Reserve. V obdobju Bernankeja je bilo več sprememb v smeri
monetarne politike kot v kateremkoli drugem obdobju v sodobni zgodovini Fed-a.
Niti pod Arthurjem Burnsom, G. William Millerjem, Paulom Volckerjem ali Alanom
Greenspanom ni bilo toliko dramatičnih premikov v monetarni politiki Fed-a. Pod
guvernerjem Bernankejem smo imeli velike spremembe v smeri rasti ponudbe
denarja kar PET krat. Zato me trenutno stanje našega gospodarstva, ko
preklapljamo med stagniranjem in divjanjem, sploh ne preseneča. Zaradi trenutne
nepredvidljive monetarne politike je za podjetnike zelo težko delati
kakršnekoli dolgoročne načrte. Zares, tudi v svoji kolumni Daily Alert o
gospodarstvu [8] izjemno težko dajem dolgoročne nasvete, ko na kratki rok vidim
tromesečno rast ponudbe denarja po kazalniku M2 pasti iz slabih 20% na letni
ravni skoraj na nulo in nato v drugem obdobju iz 25% na 6%. [9]
Prav tako me bega mnogo monetarnih programov, ki jih je vpeljal guverner
Bernanke, na primer operacija twist.
Operacija twist namreč ni bila implementirana prvič. Operacija twist je
bila vpeljana leta 1961 na začetku predsedovanja Kennedyjeve administracije.
[10] Trije ekonomisti banke Federal Reserve so leta 2004 napisali članek [11]
ki delno preučuje operacijo twist iz 60ih:
Njihov zaključek (moji poudarki):
Druga dobro poznana zgodovinska
epizoda, ki vključuje poskus manipulacije s strukturo ročnosti, je tako
imenovana operacija twist. Namen operacije twist, s katero je leta 1961 začela
nova Kennedyjeva administracija, je bil na eni strani dvig kratkoročnih obrestnih
mer (da bi na ta način promovirali kapitalske prilive in podpirali dolar) in na
drugi strani znižanje ali vsaj obdržanje stabilnih dolgoročnih obrestnih mer. (Modigliani
in Sutch 1966).... Dva glavna vzvoda operacije twist sta bila uporaba operacij
na odprtem trgu banke Federal Reserve in operacije upravljanja državnega
dolga..Danes imamo operacijo twist za
bolj ali manj neuspešno, v večji meri zaradi pomembnega dela Modiglianija in
Sutcha....
Toda Modigliani in Sutch sta
prav tako zapisala, da je bila operacija twist relativno majhna operacija in da
se je pravzaprav ročnost državnega dolga v malo daljšem obdobju celo močno
povečala, namesto da bi se zmanjšala... Zato
nam operacija twist niti ne ne daje močnih dokazov v katerikoli smeri o
posledicah sprememb kompozicije bilance centralne banke...
Verjamemo, da so naše ugotovitve
velik korak v smeri zavračanja močne hipoteze, da nestandardni vzvodi monetarne
politike, vključno s kvantitativnim sproščanjem in usmerjenim kupovanjem papirjev,
ne morejo biti uspešni v sodobnem industrijskem gospodarstvu. Toda efekti takšnih politik ostajajo
kvantitativno precej nejasni.
Eden od avtorjev tega članka iz leta 2004 je bil guverner banke Federal
Reserve Ben Bernanke. Zato moram vprašati, kaj, hudiča, guverner Bernanke
počne, ko vpeljuje takšen program, če pa v svojem lastnem članku piše, da je
bil po Modiglianiju neuspešen in namiguje na to, da bi bil potreben večji test,
s katerim bi lahko ugotovili njegove prave rezultate.
Sprašujem torej, ali guverner uporablja gospodarstvo Združenih držav kot
laboratorij in Američane kot poskusne zajčke za preverjanje svoje intelektualne
radovednosti o stvareh kot je operacija twist.
Nadalje me bega tudi odziv guvernerja Bernankeja na vprašanja kongresnika
Rona Paula. Na navidez skoraj spontano vprašane kongresnika Paula o denarju, ki
naj bi ga Federal Reserve priskrbela vlomilcem v primeru Watergate, je guverner
odgovoril tako, da je kontaktiral urad glavnega inšpektorja pri banki Federal
Reserve in zahteval preiskavo [12]. Toda ko ga je kongresnik večkrat spraševal
o certifikatih za zlato, ki jih drži banka Federal Reserve [13], in o tem, ali
bo zlato v trezorju Fort Knox, ki stoji za temi certifikati, deležno pregleda,
guverner na Ministrstvo za finance ni poslal nikakršnega zahtevka po pregledu
tega zlata. To se mi zdi docela čudno. Pri zadevi, ki je lahko le zgodovinskega
pomena, guverner zahteva podrobno preiskavo, pri vprašanju, ki je vitalnega
pomena za veliko Američanov danes, pa guverner ne išče nobene potrditve.
V stavbi, v kateri se nahajamo, globoko v podzemnih trezorjih sedi za
milijarde dolarjev zlata, ki ga banka Federal Reserve drži za tuje vlade.
Federal Reserve organizira redne vodene oglede teh trezorjev, med drugim tudi
za šolske otroke. [14] Po drugi strani pa ameriško zlato ni dosegljivo skoraj
nikomur in ni bilo nikoli deležno resnega pregleda. Ali se vam to ne zdi čudno?
Če že nič drugega, ali kdo pri banki Federal Reserve pozna vsaj kvaliteto in
čistost zlata v trezorju Fort Knox?
Za zaključek naj povem, da je Fed po mojem mnenju neuspešen od začetka do
konca. Verjamem, da uporabljate napačno metodologijo in da cilji, ki naj bi
upravičevali obstoj Fed-a, t.j. cenovna in gospodarska stabilnost, nikoli niso
bili doseženi. Ponavljam, od ustanovitve Fed-a so cene narasle za 2.241%, v
istem obdobju pa smo imeli 18 recesij. Nikomur pri Fed-u očitno ni mar za
zlato, ki naj bi stalo za certifikati zlata, ki so na bilanci Fed-a. Cesar je
brez oblačil. Fed konstantno ignorira zagovornike avstrijske teorije
gospodarskega cikla, čeprav imajo izkazano najboljše dosežke pri prepoznavanju
splošnih gospodarskih kriz. Še več, specifično so prepoznali razvijajoči se
nepremičninski balonček. Ne smemo pozabiti, da sta leta 2004 dva ekonomista
tukaj pri New Yorškemu Fed-u napisala članek [15], ki je zanikal obstoj
nepremičninskega balončka. Na ta članek sem odgovoril [16] in zapisal:
Nepravilna analiza [teh dveh]
ekonomistov banke Federal Reserve... bo morda šla v finančno zgodovino kot
najbolj napačna napoved, odkar je Irving Fisher leta 1929 tik pred zlomom borze
napovedal, da kaže, da so cene delnic za vedno dosegle visoko raven.
Podatki, ki so bili objavljeni včeraj, kažejo, da so cene nepremičnin
zgrmele na raven iz leta 2002. [17]
Sedaj vam bom podal še nekaj opozoril glede gospodarstva.
Zanka okoli vaše organizacije se zateguje, saj potrebujete velike količine tiskanja
denarja, da bi vaše zmanipulirano gospodarstvo ostalo nad vodo. To bo na koncu
privedlo do visoke cenovne inflacije, ali pa, če prenehate s tiskanjem, do
novega hudega gospodarskega zloma. Tretje poti ni.
Še enkrat se vam zahvaljujem za povabilo. Pripravili ste hrano, zato ne bom
neolikan, ostal bom in jedel z vami.
Imejmo en dober obrok tukaj. Naredimo iz tega pojedino. Nato pa vas prosim,
rotim vas vse, pojdite z mano od tod in se nikoli več ne vrnite nazaj. To bi
bila moralna in etična poteza. Nič dobrega se ne dogaja tukaj. Zaklenimo ta
vrata in pustimo zgradbo pajkom, veščam in štirinožnim podganam.
Viri:
Posebna zahvala gre naslednjim ljudem, ki so mi pomagali pri raziskovanju in zbiranju podatkov za ta prispevek: Stephen Davis, Bob English, Jon Lyons, Ash Navabi, Joseph Nelson, Nick Nero, Antony Zegers.
Prevod: Matej Avsenak Ogorevc