Morda se sama tema inflacije nekaterim zdi dolgočasna, toda vsaj meni osebno se dejstvo, da ti nekdo krade denar, vendarle zdi dokaj zanimivo. Praktično ves politično-ekonomski vrh nas nenehno uči, da je inflacija nekaj normalnega, cene se pač vsako leto višajo in to je to. Na fakulteti so me celo učili, da je to nekaj dobrega, da raziskave kažejo, da inflacija okoli 2% spada v okvir oz. je celo pogoj gospodarske rasti. V tem prispevku hočem zelo jasno pokazati, da inflacija ni nekaj normalnega, še manj dobrega. Je zelo prefinjena oblika obdavčitve oz. kraje, ki je večina ljudi ne razume najbolje in ji zato tudi ne nasprotuje zelo glasno.
Da bi lahko začeli razpravo, je najprej potrebno definirat nekaj pojmov. Če krajo
definiramo kot odvzem zasebne lastnine z nasilnimi metodami oz. pod
grožnjo nasilja, potem smo naredili že velik korak, ker vse ostalo sledi iz tega.
Druga naloga je, da definiramo, kaj je to denar. Denar je v grobem definiran kot najbolj sprejeto (in prodajano) sredstvo v menjavi in njegov namen je omogočanje čim lažje menjave dobrin in storitev. Vrednost denarja torej ne izhaja iz tega, da ga lahko potrošimo direktno kot potrošno dobrino, ampak zato, ker ga večina ljudi vzame kot protitransakcijo pri menjavi.
Iz tega izhaja, da če npr. čez noč podvojimo količino denarja v obtoku, se bogastvo v družbi ne spremeni, ampak se bodo v galvnem le podvojile cene, ker vrednost denarja za ljudi ne izhaja iz njegove direktne uporabe za potrošne namene ampak zato, ker omogoča menjavo. Vsaka količina denarja je torej za namen menjave optimalna, cene v gospodarstvu pa se prilagajajo tej količini denarja. Če primerjamo dve identični družbi, pri čemer je pri eni v obtoku 100 enot denarja, pri drugi pa 50, bo edina razlika med družbama samo nominalna vrednost cen.
Toda takoj postane jasno, da zgolj ta informacija ni dovolj za razlago današnjih razmer in konstantne tendence povečevanja denarja v obtoku in poviševanja cen, ker če bi bilo to vse v tej zgodbi, ne bi imelo nobenega smisla stalno povečevat ponudbe denarja, kot se to dogaja. Za razlago tega pojava potrebujemo znanje o tem, kaj povzroča inflacija in kdo ima koristi od nje.
Zamislimo si naslednji primer: imamo neko družbo ljudi, ki jim angelsko bitje ponoči podvoji količino denarja, mi pa spremljamo dva človeka iz te družbe. Prvi takoj zjutraj, ko ugotovi, kaj se je zgodilo, odhiti v trgovine in začne noro nakupovati (in tako tudi mnogo drugih ljudi). Ko pride v trgovine, najde cene za izdelke še nespremenjene, zato lahko nakupi dvakrat več stvari, kot jih je lahko prej. Prodajalci v trgovinah zaznajo velik vzpon povpraševanja, police so kmalu prazne, zato dvignejo cene. Drugi ubere drugačno pot. Ko spozna, da ima dvakrat več denarja, se odloči, da si bo vzel kakšen teden za razmislek, in šele nato odšel po nakupih. Toda ko nato naposled pride v trgovino, ugotovi, da so se cene že močno dvignile in da so police že napol prazne. Ne more kupiti vseh stvari, ki bi jih hotel, stvari, ki pa jih lahko kupi, imajo višjo ceno. Iz tega torej sledi, da ima dvig denarja v obtoku le redistributivni učinek, in sicer prerazporeja premoženje družbe tistim, ki imajo možnost prvi porabiti denar (po še starih cenah), na račun tistih, ki denar porabijo kasneje.
Če presedlamo v resnični svet, ugotovimo, da se sveži denar, ki pride v obtok, ne poveča vsem ljudem hkrati in enako, ampak vstopi v sistem na točno določenem mestu. Denar ustvarja centralna banka, ki je prva “prejemnica” denarja, sledijo ji država, od katere centralna banka odkupuje obveznice, komercialne banke itd. Relativno pozno pa dobijo denar tisti, ki so na fiksnih dohodkih, torej delavci, upokojenci itd. Njim se po definiciji dvignejo dohodki šele po indeksaciji s spremembo cen oz. po uskladitvi z inflacijo. Monetarni sistem, ki ga imamo, torej prerazporeja bogastvo od delavcev, upokojencev, manjših podjetij itd. k centralnim bankam, državi, komercialnim bankam in njihovim največjim strankam, in sicer ne ker bi bil ta mehanizem kakorkoli povezan z bančništvom samim ali celo s kapitalizmom, ampak zato, ker država z zakonodajo ustvarja bančni kartel pod dežnikom centralne banke, ki edina lahko ustvarja zakonito plačilno sredstvo.
Zakaj je tak sistem mogoče označiti kot krajo, pa je jasno iz državne zakonodaje, ki daje centralni banki na določenem ozemlju status monopolista pri ustvarjanju denarja in iz zakonov o zakonitem plačilnem sredstvu, ki pod grožnjo nasilja in odvzema prostosti zapoveduje državljanom, da morajo uporabljati zgolj in samo to plačilno sredstvo.
Druga naloga je, da definiramo, kaj je to denar. Denar je v grobem definiran kot najbolj sprejeto (in prodajano) sredstvo v menjavi in njegov namen je omogočanje čim lažje menjave dobrin in storitev. Vrednost denarja torej ne izhaja iz tega, da ga lahko potrošimo direktno kot potrošno dobrino, ampak zato, ker ga večina ljudi vzame kot protitransakcijo pri menjavi.
Iz tega izhaja, da če npr. čez noč podvojimo količino denarja v obtoku, se bogastvo v družbi ne spremeni, ampak se bodo v galvnem le podvojile cene, ker vrednost denarja za ljudi ne izhaja iz njegove direktne uporabe za potrošne namene ampak zato, ker omogoča menjavo. Vsaka količina denarja je torej za namen menjave optimalna, cene v gospodarstvu pa se prilagajajo tej količini denarja. Če primerjamo dve identični družbi, pri čemer je pri eni v obtoku 100 enot denarja, pri drugi pa 50, bo edina razlika med družbama samo nominalna vrednost cen.
Toda takoj postane jasno, da zgolj ta informacija ni dovolj za razlago današnjih razmer in konstantne tendence povečevanja denarja v obtoku in poviševanja cen, ker če bi bilo to vse v tej zgodbi, ne bi imelo nobenega smisla stalno povečevat ponudbe denarja, kot se to dogaja. Za razlago tega pojava potrebujemo znanje o tem, kaj povzroča inflacija in kdo ima koristi od nje.
Zamislimo si naslednji primer: imamo neko družbo ljudi, ki jim angelsko bitje ponoči podvoji količino denarja, mi pa spremljamo dva človeka iz te družbe. Prvi takoj zjutraj, ko ugotovi, kaj se je zgodilo, odhiti v trgovine in začne noro nakupovati (in tako tudi mnogo drugih ljudi). Ko pride v trgovine, najde cene za izdelke še nespremenjene, zato lahko nakupi dvakrat več stvari, kot jih je lahko prej. Prodajalci v trgovinah zaznajo velik vzpon povpraševanja, police so kmalu prazne, zato dvignejo cene. Drugi ubere drugačno pot. Ko spozna, da ima dvakrat več denarja, se odloči, da si bo vzel kakšen teden za razmislek, in šele nato odšel po nakupih. Toda ko nato naposled pride v trgovino, ugotovi, da so se cene že močno dvignile in da so police že napol prazne. Ne more kupiti vseh stvari, ki bi jih hotel, stvari, ki pa jih lahko kupi, imajo višjo ceno. Iz tega torej sledi, da ima dvig denarja v obtoku le redistributivni učinek, in sicer prerazporeja premoženje družbe tistim, ki imajo možnost prvi porabiti denar (po še starih cenah), na račun tistih, ki denar porabijo kasneje.
Če presedlamo v resnični svet, ugotovimo, da se sveži denar, ki pride v obtok, ne poveča vsem ljudem hkrati in enako, ampak vstopi v sistem na točno določenem mestu. Denar ustvarja centralna banka, ki je prva “prejemnica” denarja, sledijo ji država, od katere centralna banka odkupuje obveznice, komercialne banke itd. Relativno pozno pa dobijo denar tisti, ki so na fiksnih dohodkih, torej delavci, upokojenci itd. Njim se po definiciji dvignejo dohodki šele po indeksaciji s spremembo cen oz. po uskladitvi z inflacijo. Monetarni sistem, ki ga imamo, torej prerazporeja bogastvo od delavcev, upokojencev, manjših podjetij itd. k centralnim bankam, državi, komercialnim bankam in njihovim največjim strankam, in sicer ne ker bi bil ta mehanizem kakorkoli povezan z bančništvom samim ali celo s kapitalizmom, ampak zato, ker država z zakonodajo ustvarja bančni kartel pod dežnikom centralne banke, ki edina lahko ustvarja zakonito plačilno sredstvo.
Zakaj je tak sistem mogoče označiti kot krajo, pa je jasno iz državne zakonodaje, ki daje centralni banki na določenem ozemlju status monopolista pri ustvarjanju denarja in iz zakonov o zakonitem plačilnem sredstvu, ki pod grožnjo nasilja in odvzema prostosti zapoveduje državljanom, da morajo uporabljati zgolj in samo to plačilno sredstvo.
Več na to temo:
Matej Avsenak Ogorevc
