Mit o likvidnosti

Veliko se govori o tem, da mora centralna banka in država reševati komercialne banke in jih "pumpati" z likvidnostjo, ker naj bi te potem lahko dajale posojila podjetjem in jim tako zagotavljala preživetje. Realni sektor naj bi tako najbolje funkcioniral. Credit is the lifeblood of the economy, pravijo. Ta ideja je lahko morda na prvi pogled smiselna, toda z malo razmisleka ugotovimo, da se spotika ob par neprijetnih ovir, ki jim rečemo resnica.

Prvič, kot uči avstrijska ekonomska šola, se s kreditno ekspanzijo umetno nižajo obrestne mere, kar povzroča val napačnih investicij in spodbuja neprofitabilne projekte, kar vodi v recesije in finančne krize. Če sredi recesije te obrestne mere znižajo do nule, ne rešujejo problema, ampak le ponavljajo sistemske napake, ki so povzročile krizo, in jo še poglabljajo.

Drugič, ves ta kredit pride v finančni sistem kot svež denar, kar pomeni, da ima zelo močan pritisk na cene. Kot posledica začnejo rasti vstopni stroški za podejta, kar negativno vpliva na njihov profit. Vsako podjetje, ki deluje v konkurenčnem okolju, le stežka dviguje svoje prodajne cene, ker se boji izgube položaja na trgu. Tako podjetjem stroški rastejo, prodajne cene stagnirajo ali rastejo počasneje in zaradi tega pridejo v položaj, ko zares potrebujejo premostitvene kredite, da sploh obstanejo pri življenju. Vendar ob neprestani kreditni ekspanziji vstopni stroški rastejo še naprej in problem na ta način ni rešen. Nasprotno, podjetja potrebujejo vedno več kreditov, kar ustvarja kronično odvisnost realnega sektorja od finančnega. Veliko boljša rešitev bi seveda bila, da kreditne ekspanzije ne bi bilo, cene vstopnih stroškov bi padle, kot so npr. leta 1920-21 (ko so cene padle celo bolj kot v depresiji l. 1929, toda ob pasivnosti centralne banke, nižanju javne porabe, davkov in javnega dolga, je bilo krize konec po 18 mesecih), profiti podjetij bi se povečali in potem podjetja sploh ne bi potrebovali (toliko) kreditov za operativno delovanje.

Še en problem je, da banke teh radodarnih brezplačnih posojil ne delijo (rade) naprej in jih ne dajejo podjetjem, tako kot veleva mit, ampak deloma sedijo na njihovih računih kot rezerve, deloma z njimi špekulirajo na svetovnih borzah surovin in lepo služijo s tem brezplačnim denarjem, deloma denar posojajo državam, med tem ko realni sektor trpi vse višje vstopne cene in finančne težave, ljudje pa trpijo vse višje cene za potrošne dobrine in so potisnjeni v vedno slabši položaj ali revščino.

Za vso dimno zaveso namenoma zakompliciranega finančnega izrazoslovja se torej ne skriva nič drugega kot dejstvo, da s tiskanjem denarja bankirske in politične elite služijo na račun tistih, ki tega dostopa nimamo. In ko vam kdo v medijih reče, da centralna banka mora ustvarjati vse te milijarde zaradi likvidnosti držav, bank in podjetij, pomislite, kaj bi o tem pisala Pravda.

Matej Avsenak Ogorevc

Potrošniki so nepoučeni slaboumneži?

Moje pisanje v prejšnjih prispevkih je "pokasiralo" kar nekaj komentarjev, kar je seveda tudi namen vsega skupaj. Precej je sicer takih, ki napak razumejo teoretsko osnovo, iz katere izhajam, še več je takih, ki je ne poznajo. Zato sem še toliko bolj vesel, ko naletim na nekoga, ki je že kdaj slišal za avstrijsko ekonomsko šolo, četudi jo opiše na naslednji način (parafraziram):

Zelo res je, da je državni aparat do kraja gnil, ampak to je pri nas bolj stvar porozne (porazne?) zakonodaje in neobstoječega sodstva. V normalni državi bi šlo namreč 90% našega parlamenta in administracije sedet, pa ne v Mercedesa... Variante, ki jih pa Matej zagovarja, torej Avstrijska šola ekonomije in podobne zmote, so pa še tisočkrat bolj prismojene kot situacija, ki jo imamo sedaj, ker sistem, ki stoji na prepričanju, da bo trg reguliral zadeve apriori predvideva, da so potrošniki pametni. To pa je seveda komedija leta, potrošniki so namreč nepoučeni slaboumneži, ki bi uživali smeti in zlivali varekino v podtalnico, če bi bilo to "kul" ali pa bi zato dobil iPad, tako da trg žal ne more regulirati ničesar. Dejmo se vsi skupaj raj potrudit, da pri nas malo uredijo zakonodajo, če se je že treba prepirati...

Upam, da sem v glavnem korektno parafraziral. Torej, kot bi rekel Andrej Pečenko, če na kratko ponovimo, so potrošniki zelo neumna in malomarna bitja, ki jim ni mar za svojo varnost in svoje zdravje, kaj šele za sosedovo, zato bi hkrati tudi uničevali svoje okolje in okolje drugih, če ne bi bilo države. Zato za omejitev (samo)škodljivega delovanja potrebujemo institucijo, ki ima edina v družbi pravico vzeti premoženje ljudi brez njihovega soglasja, ima edina pravico postavljati pravila in potem ima edina pravico tudi soditi v vseh primerih konfliktov, vključno s tistimi, v katere je sama vpletena. Ta isntitucija, ki ima edina pravico odvzeti ljudem premoženje njihovega soglasja, bo nato varovala življenja in premoženje teh istih ljudi. Če se kaj zalomi, to ni zato, ker sam sistem ne bi funkcioniral, ampak ker si je ta institucija, ki si postavlja pravila delovanja, postavila slaba pravila in ker potem tudi ni sama sebi oz. svojim članom pravično sodila. Rešitev situacije pa je torej to, da jo prosimo, da naj si vendarle postavi boljša in pravičnejša pravila in si potem tudi pravično sodi.

V tem prispevku bom poleg odgovora na zgornji komentar skušal spotoma predstaviti še nekaj ključnih poudarkov avstrijske ekonomske šole in libertarianske filozofije. Mnogi, pogosto njeni najbolj glasni nasprotniki, jo namreč razumejo povsem napačno. Ker zagovarjamo nevmešavanje države, razmišljajo, da zagovarjamo kaos in da želimo družbo brez vseh pravil. Ker nasprotujemo državnim programom proti revščini, mislijo, da si želimo več revnih in da nam je za njih vseeno, čeprav le ugotavljamo, da obstaja razlika med tem, da nekaj počne država in tem, da nekaj počne družba kot skupek posameznikov, in vedno znova dokazujemo, da imajo državni programi skoraj po pravilu učinek, ki je nasproten svojemu namenu.

Seveda močno in goreče zagovarjamo pravila v družbi in ta so pravzaprav zelo enostavna. Slonijo na principu zasebne lastnine in iz tega principa izhajajo vsa druga pravila. Ker je v tem svetu ogromno stvari, ki so fizično omejene oz. redke, v izogib konfliktom v družbi potrebujemo pravila, ki dajejo določeni osebi (osebam) ekskluzivni nadzor nad nad določeno stvarjo in temu rečemo zasebna lastnina. Nadalje obstajajo le trije pravilni in legitimni načini pridobivanja zasebne lastnine, in sicer a) z lastninjenjem stvari, ki prej niso imele lastnika, b) z delom in proizvodnjo, torej transformacijo teh predhodno lastninjenjih stvari in c) v procesu prostovoljne menjave, t.j. pogodbenem razmerju tržne menjave. V teh procesih ni nikomur nič odvzeto, zato je nemogoče trditi, da bi z njimi komu škodovali. Nasprotujemo tudi vsemu nasilju nad ljudmi (in njihovim premoženjem), ki ni bilo izzvano oz. ki nasprotuje zgornjim načelom pravice do lastništva svojega telesa in svoje legitimno pridobljene lastnine.

Če ta pravila razumemo in jih sprejemamo, se seveda takoj za tem pojavi vprašanje, kdo bi moral biti varuh teh principov in pravil. Da bi dobili odgovor na to vprašanje in ugotovili, kako izboljšati to družbo, moramo najprej ugotoviti, na katerih točkah v naši družbi se generirajo konflikti, moramo se uzreti okoli sebe in vprašati, kje in kako so ti principi najbolj kršeni in kdo jih najbolj krši. Hitro ugotovimo, da je v zgodovini in še posebej danes daleč največja kršiteljica teh principov ravno država. Država vzame, ne da bi vprašala. Vzame, ne da bi imela kakršnokoli pravico do tega, ne da bi imela pogodbo, sporazum, nič. Vzame, ker ima moč, ker ima za seboj represivni državni aparat, na kratko, vzame, ker lahko. Skratka, država pridobiva premoženje na neproduktiven, nepogodben in invaziven način.

Krivičnost naše družbe sloni na tem, da obstaja določen sloj ljudi, ki lahko delajo, kar je večini prepovedano, ki lahko legalno jemljejo premoženje drugih, produktivnih ljudi, in ki jih ščitijo zakoni, ki si jih več ali manj sami pišejo oz. sprejemajo. Da bi ti isti ljudje ugotovili zmoto svojih dejanj, priznali, kaj počnejo, in sami spremenili smer v smislu "zavedamo se, da vam, državljani, jemljemo premoženje na prisilen način, zato bomo sprejeli zakone, s katerimi si bomo to preprečili ali omejili", je absurdno pričakovati. Institucija, ki nam rutinsko jemlje 50% tega, kar si ustvarimo, nima nobenega interesa zmanjšati svojo moč, vpliv in prisilno pridobljeni dohodek, ko je ravno to njen glavni posel. Ali če rečem drugače, ne bi ravno stavil veliko na takšen izzid. Pri tem naj poudarim, da s tem slojem ljudi ne mislim na korporacije in kapitaliste, kot veleva marksistična razredna teorija. Če odkorakamo iz McDonald'sa, Mercatorja ali Starbucksa, nam nihče ne pritisne pištole ob glavo in nas prisili v nakup. Pri davkih, seveda, se zgodi natančno to. Pa še kave ne dobimo.

Drugi problem je, da država, tudi če izvzamemo motivacijski problem, nima instrumenta, s katerim bi lahko ugotavljala potrebe in želje ljudi. Trg ta mehanizem dobička oz. izgube ima. Ta mehanizem namreč sistematično izloča podjetja, ki slabo zadovoljujejo potrebe potrošnikov in hkrati daje podjetjem v obstoju takojšnje informacije o tem, če in katere njihove aktivnosti ustvarjajo vrednost za ljudi. Če se ljudje prostovoljno odločajo za njihovo ponudbo in so bili hkrati stroški proizvodnje te ponudbe manjši od dohodka, potem tako podjetje po definiciji usvarja vrednost (zase in za potrošnika). Država brez tega mehanizma lahko le razporeja sredstva v programe po osebni presoji in motivaciji individualnih ljudi, ki so pač na določeni funkciji oblasti.

In če se vrnem še na problematiko varovanja zdravja potrošnikov in varovanja okolja, se spet postavi vprašanje, katera družbena ureditev rodi institucije, ki so bolj učinkovite pri ščitenju zdravja in okolja v skladu s potrebami ljudi. Zgornji komentar pravi "Variante, ki jih pa Matej zagovarja, torej Avstrijska šola ekonomije... apriori predvideva, da so potrošniki pametni. To pa je seveda komedija leta, potrošniki so namreč nepoučeni slaboumneži". Za začetek si postavimo nekaj vprašanj. Vsi ljudje smo potrošniki, zakaj bi bili tisti potrošniki, ki delao za državo, bolj pametni od tistih, ki ne? In če so potrošniki neumni, zakaj bi jim zaupali, da bodo sprejeli pravilno odločitev, ko odidejo na volitve? Resnica je seveda, da smo vsi ljudje motivirani s svojim lastnim interesom in da je razlika med potrošniki, ki delajo za državo, in tistimi, ki ne, ta, da se prvi financirajo s prisilno pobranim denarjem, drugi pa s prostovoljno pobranim denarjem.

Poleg tega sploh ne gre za to, da bi avstrijska šola predvidevala, da so vsi ljudje pametni. Bolj ko je gospodarstvo razvito, več je v družbi specializacije in delitve dela. Tako kot se danes zanašamo na druge ljudi in podjetja, da nam proizvajajo hrano, obleke, aparate in vse ostalo, tako bi se v družbi brez prisilnih državnih intervencij zanašali tudi na zasebne institucije, da bi preverjale kvaliteto hrane, aparatov ipd. Takšna podjetja sicer že obstajajo, toda v manjšem obsegu, ker se tovrstne aktivnost pričakujejo od države. Pri tem je še enkrat več potrebno poudariti, da bi zasebni sektor opravljal to nalogo bolje. Bolj ko je družba razvita in bogata, več kakovosti zahtevajo potrošniki. Ko tako nastane povpraševanje po kontroli kakovosti in so ljudje to pripravljeni plačati, se najdejo tudi podjetniki, ki te storitve začnejo nuditi. Trgovci, ki prodajajo npr. hrano, zato začnejo iskati storitve preverjanja kakovsti, ker morajo s svojo konkurenco tekmovati tudi v kakovosti in varnosti hrane. V principu gre sicer za isti proces kot danes - ko nekaj poberemo iz police, v glavnem predivdeavmo in zaupamo, da je ta izdelek nekdo prej pregledal in odobril, preden je tja prišel. Razlika je v tem, da si morajo privatne institucije, ki delajo za profit, ta ugled priboriti na trgu in vsak škandal ali malomarno delo lahko potencialno vodi v izgubo denarja. Če se nekdo npr. zastrupi z izdelkom, ki ga je pregledala zasebna institucija, lahko sledi odpoved sodelovanja s strani trgovca, izguba ugleda in bankrot, česar si seveda nihče ne želi, zato ima takšna institucija zelo močno motivacijo po strokovnem delu. Pri delu javnih agencij in uradov pa je v nasprotju s tem prisotna ravno nasprotna dinamika. Če slabo opravijo svoje delo, je navadno krivda pripisana pomanjkanju denarja, tako da v javnem sektorju skoraj po pravilu dobivajo vsako leto več denarja tiste institucije, ki slabo opravljajo svoje delo - ravno nasprotno kot na trgu. Še več, glede na konkurenčno okolje, v katerem bi delovale te privatne institucije kontrole kakovosti, bi lahko pričakovali stvari kot so ocene na na embalaži hrane - npr. na lestvici kakovosti hrane od 1 do 10, ali kakšne druge informacije, kar bi seveda zelo pripomoglo k informiranosti potrošnika. Slednji bi vedel, za kaj plačuje in kaj ima od tega v zdravstvenem smislu. Danes namreč v sferi preverjanja kvalitete ni popolnoma nobene motivacije za inovativnost, ker ni zasebnega kapitala, ki bi kaj imel od teh inovacij. Inovacije so za državo le strošek, ker so državni dohodki zgotovljeni z davki in izboljšanje ponudbe nima nobenega vpliva na prihodke. V takšnem okolju izdelek pride na polico, ker naj bi ustrezal zakonskim predpisom, ki jih je sprejela politika (in so precejeni skozi lobistične interese).

Ni torej korektno, da prosti oz. svobodni trg primerjamo z idealno situacijo. Ludje smo pač imperfektna bitja, zato idealnega sveta ne moremo imeti. Vprašanje je, kakšna pravila naj urejajo družbo, da bo spodbujala ljudi k čim manj konfliktom in čim več sodelovanja in pri teh vprašanjih se tržne ureditve vsakič izkažejo kot boljša alternativa. 

Matej Avsenak Ogorevc

Večina delodajalcev je lopovov - komentar

Pa se je zgodilo. Moj prispevek Virantova ljubezen s komentarjem članka, ki je bil objavljen na Mladina.si, je dobil epilog. Nekoga, ki je sicer moj znanec, so moji pogledi zmotili do te mere, da je napisal lepo število pripomb na moje ideje o dogajanju po volitvah, kar je seveda vedno dobrodošlo. Ker je tema že skoraj pase, se bom poskušal omejiti pri odgovorih na strogo strankarske teme na minimum in se bolj posvetiti vsebinskim zadevam. Za ta namen sem teme oštevilčil, da ne bo potrebno preveč kopiranja branja, za spremljanje pa bo verjetno vseeno potrebno prebrati prvotni prispevek. Moji odgovori so v poševni pisavi.

(1) "Ne gre za avtorjevo sposobnost branja misli vseh Slovencev, pač pa za komentar Virantovega pogajanja za vstop v koalicijo. Seveda je povsem normalno, da dve stranki nista kompatibilni v svojih programih. Problem nastane takrat, ko se v predpogajanjih nekaj dogovoriš, potem pa ta dogovor naenkrat postane brezpredmeten. Če bi bilo sodelovanje PS in DLGV res brca v obraz volilcem, bi taisti volilci to vedeli že pred, med in po volitvah. Tako pa se je o tem začelo govoriti, ko je postalo jasno, da DLGV nikoli ni imela resnega namena sodelovati s PS. Če bi bilo res, da Viranta zanima samo to, kako lahko v koaliciji uresničuje svoj program, potem tudi Janša ne bi dobil državotvornih resorjev, pa zdaj vidimo, da se to ne bo zgodilo. Torej lahko debato o obljubljanju in izdaji svojega volilnega telesa razširimo še kam drugam, tudi v etični smeri." 

Avtor je zapisal, da smo se vsi spraševali, kaj se je pa zdaj zgodilo - to je bil njegov komentar odločitve Liste Virant. Moj upravičen vtis je bil, da je s tem želel amplificirati ogorčenost levice, da ne bo imela vlade, in dajati vtis, kot da to ogorčenost deli celotna Slovenija. Seveda celotna Slovenija ni delila te ogorčenosti in da bi avtor kaj takega lahko zapisal kredibilno, bi moral brati misli vseh Slovencev. Izjavo "ko se v predpogajanjih nekaj dgovoriš, potem pa ta dogovor naenkrat postane brezpredmeten" je zelo težko zagovarjati, če nisi dejansko bil prisoten na (pred)pogajanjih. Kaj točno so se dogovorili, ne vemo, iz vseh reakcij v javnosti (Pezdir et. al.) pa je mogoče sklepati, da dogovra ni bilo oz. da so si bili zelo daleč pri stališčih.

(2) "Da je Štefančič jr. blizu ljubljanskemu županu, je seveda lahko samo in izključno kleveta. Kdorkoli ga pozna, bi se temu lahko samo bridko nasmejal. Se pa strinjam, da je greška v koracima misliti, da si že v koaliciji, ko resnično še nisi. Pač se je Janković še malo bolj podučil o mehanizmih strankarske politike pri nas."

Ne pravim, da sta si Stefančič in Janković blizu. Toda da bi vedel, kaj nekdo razmišlja, a) ti mora slednji to zaupati, b) mu lahko bereš misli. Celoten članek tendera k temu, da prikaže Jankovića kot žrtev, ki ga je Virant hudobno zlorabil, po tem ko je bilo že vse dogovorjeno. Ne da bi katerokoli od strank zagovarjal, lahko trdim, da to enostavno ne drži. Kaj so se pogovarjali in kaj si je kdo ob tem mislil, lahko ve le tisti, ki je bil tako ali drugače zraven, kako blizu dogovra so bili, pa je mogoče sklepati iz tega, kar se je videlo v javnosti. In iz tega je mogoče sklepati, da niso bili blizu.

(3) "Tu avtor seveda komentira politično igro vpletenih. Pri poudarku VSI je mišljeno vsi razen njegovih lastnih poslancev. To smo videli, ko so prišla »politično« nepričakovana polena pod noge, naprimer iz vrst domnevnih zaveznikov SD. Ne gre za štetje poslanske podpore pri glasovanju. Ampak ok, tudi tega se ne da kritizirat na ideološki ravni, pač ga je nategnu tud Pahor. Razloge za to najbrž najbolje poznata sama dva." 

Če je avtor mislil vsi razen lastnih poslancev, bi morda kazalo to tudi zapisati. Sicer pa tudi to ne zdrži, ker je dobil, z izjemo dveh glasov, tudi podporo DeSUS in SD, vključno s Pahorjem. Seveda gre za poslansko podporo pri glasovanju. Mandatar, vlada in koalicija stojijo ali padejo pri poslanski podpori, vse ostalo je drugotnega pomena.

(4) (5) "Ne vem, zakaj ta komentar ne bi vzdržal merila presoje. Spet, avtor se tu ne dotika matematike poslanske podpore, pač pa dogovarjanja o koaliciji pred glasovanjem v DZ. To, da Jankovića ni v celoti na glasovanju podprla niti njegova stranka, je po moje prej nek statement nekaterih glasovalcev, da šibke koalicije ne podpirajo. Ne verjamem, da bi v primeru sodelovanja DLGV rezultat izpričeval enako razmerje." 

Kaj so pogovori o kolaiciji pred glasovanjem, če ne dogovori o poslanski podpori? Avtor piše "nihče noče z njim v koalicijo" in to pač ne drži. 42 poslancev je želelo v njegovo kolaicijo. Kdo sta bila 2 glasova, ki sta bila proti, se ne ve. Ampak dejstvo je, da avtor močno pretirava, ko pravi, da nihče ni želel z njim. Ne drži.

(6) "Seveda koalicijskih pogajanj ne moreš spravit v enak logični okvir, kot je nakupovanje avtomobila v salonu. Če jih, potem tudi sam potrebuješ obsežnejše poznavanje političnih mehanizmov. Zgolj v razmislek: Jankovićevo pomanjkanje koncepta v koalicijski pogodbi je kot površen skupek pripomb drugih pogajalskih skupin ocenila samo in izključno DLGV. Na ta način se nista odzvali ne NSi, ne SLS, ne DESUS. Poleg tega, če so razhajanja tako resna, zakaj ne rečeš, da nisi kompatibilen in pika? Opravičevanje lastnih potez veliko prej vzbuja občutek, da nekaj prikrivaš, kot pa da si pošten glede »vsebinskih razlogov«. Če imaš potrebo svojemu volilnemu telesu pojasnjevat razloge za takšno in drugačno obnašanje v pogajanjih, potem najbrž nimaš razdelanega odnosa z njim. Ampak recimo, da je to normalno, glede na porodne krče nove politične struje pri nas. Benefit of a doubt." 

Seveda lahko enako obravnavaš koalicijska pogajanja z nakupovanjem avtomobila. V obeh primerih gre za isto dinamiko, gre za pogajanje dveh strank o načinu izmenjave stvari, ki so pod njihovim nadzorom. Pri obeh vstah pogajanj obe stranki razmišljata na isti način - koliko sem še pripravljen dati, da se mi splača iti v dogovor in bom na koncu bolj zadovoljen, kot sem trenutno. Razlika med "političnimi mehanizmi" in zasebnimi je samo to, da se v prvem primeru prodaja tuja lastnina. Sicer pa se NSi in SLS nista odzvali, ker sploh nista bili del pogajanj. In glede opravičevanja - saj ravno to so povedali: nismo kompatibilni. Seveda to ni dovolj, ker se takoj za tem zastavi vprašanje, zakaj niso kompatibilni. In odgovor: niso kompatibilni zaradi vsebinskih razhajanj. Ne razumem, v čem je problem.
 
(7) "Seveda ga je pretental. Ampak to ne ocenjujem kot blazno pomembno, saj se vsi med seboj skušajo vsaj v neki točki na tak ali drugačen način nategnit. Si pač kot mlada in še vedno neizoblikovana demokracija še vedno na ta način merijo, kdo ima daljši k****. Izvolitev predsednika DZ je vsekakor poglavje, ki ga je Janković izpeljal zelo nevešče in nerodno in je bil zato tudi kaznovan. Se strinjam, da tu Viranta ne gre izpostavljati kot akterja, ki v tej zgodbi ne vem kako izstopa."

 Ok, v bistvu se strijnamo, razen to, da je "nategovanje" stvar neizoblikovane demokracije. Nisem zasledil, da v državah z daljšo tradicijo demokracije ne bi bilo nategovanja. 

(8) "To je seveda s tvoje strani zelo naivno. Ne moreš namreč kar tako enačiti politike na lokalni in državni ravni. Sploh v Jankovićevem primeru, ko je v mestu vladal z absolutno večino, kar je oceane stran od državne politike konsenza, kjer niti najmanj ne moreš računati na absolutno večino, mislim, da jo ima v tem trenutku na celem svetu samo Viktor Orban. Da je za Jankovića državna politika neznan teren, je bilo precej očitno kar nekajkrat. Vse to ne kot opravičilo Jankoviću, pač pa čisto kot golo dejstvo. Mimogrede, politični Tona je že nekaj časa viden član ugledne evropske institucije, kamor ga ni nastavila nobena golazen »sil kontinuitete«. Razen če »Kučanove lovke« zapirajo poti tudi po bruseljskih hodnikih..."

Sploh ne enačim lokalne in državne politike. Moj odziv je bil izključno na to, da naj bi bil Janković biznismen in da je politika zanj tuja. Zato tudi pravim pogojno. Glede na njegovo zgodovino je nemogoče trditi, da je politika zanj tuj teren. Da se sam še nikoli prej ni udejstvoval tako visoko na državni ravni, ni mogoče zanikati, da pa teh mehanizmov ne pozna, malo težje.
 
(9) "Tu se recimo s tabo popolnoma ne strinjam. To, da izvoljeni ni z ničemer zavezan držati se ustne pogodbe, ki jo je dal svojim podpornikom, samo pojasnjuje nivo naše politike in politikov in evolucijsko stopnjo demokracije pri nas, ki je vsekakor še vedno zelo v povojih. Da pa bi bilo to univerzalna resnica, pa je zgrešeno. Ravno v tem je point, da izvoljeni potem v DZ RESNIČNO uresničujejo svoj program, oz povedano drugače, da je z izvolitvijo ODGOVOREN do svojih podpornikov in njihovih želja, na kakšen način naj bi se v prihodnje urejalo njihovo življensko okolje. Ampak do tega bomo še prišli v prihodnosti...upam! Moram priznat, da tudi ne vidim logike v tem, ko primerjaš različne nivoje kraje. Socialna politika je vse prej kot samo prikrit nivo državne kraje in izkoriščanja državljanov. Je univerzalna ločnica, ki države ne meče v isti koš s podjetji, kar je edino prav. Razen, če ti odgovarja ideja, da si odvisen samo od sebe in lastne sposobnosti biti uspešen. Jaz tako državo zavračam, ker nisem indiferenten do ljudi, ki imajo slabše možnosti, slabša primerjalna izhodišča, so žrtve nepredvidljivih življenskih stisk ali imajo bognedaj nižje ambicije od entuziastičnih povzpetnikov.
Glede prisilnega davčenja...ne vem kaj s tem misliš. Davki polnijo državno blagajno in s tem dajejo državi denar, da razvija svoje programe. Če imaš etične zadržke do pobiranja davkov, je to druga stvar. Način davčenja je seveda vedno predmet debate, ki pa je v našem prostoru itak vedno prisotna. Kot je tudi prav, kajti gre za zelo občutljiv del državne naravnanosti. Prav je, da se o tem veliko govori. Da pa celotno davčno politiko svedeš na nek kafanski a) b) c) feedback okradenih državljanov, predvsem meni daje vedeti, da ne veš točno o čem govoriš. To ti bo potrdil vsak davčni strokovnjak, levi ali desni ali srednji. 

Ne gre za vrpašanje, na kakšnem nivoju je naša demokracija, ampak za strukturo vsake demokratične družbene ureditve. Prvi problem te "pogodbe" je, da je precej nedefinirana. Predvolilne obljube so skoraj vedno podane v smislu "izboljšali bomo življenje upokojencev" ali "delavcem bomo zagotovili to in ono". Toda ničesar od tega se ne da narediti, ne da bi vedel, kakšne so želje in preference vsakega posameznega delavca in upokojenca, ki mu želiš izboljšati stanje. Tu se človeka nepravilno obravnava kot skupino, kot da ima skupno in skupinsko zavest, in ne kot posameznika. Podjetja, ki delujejo na (prostem) trgu, imajo mehanizem za ugotavljanje različnih preferenc posameznikov, ki se mu reče profit. Profit je signal, ki sporoča podjetjem, kaj potrošniki želijo. Če ponudim trgu nekaj novega na dovolj dober in učinkovit način, da bom ustvaril večji dobiček, pomeni, da so potrošniki to zaznali kot nekaj dobrega in v seriji prostovoljnih izmenjav kažejo, da to želijo. Tisti, ki pač želijo. Ostalim ni potrebno tega kupovati. V državnem aparatu tega mehanizma ni in politiki, če že imajo dobre namene, zaradi tega ne morejo vedeti, kaj je dobro za ljudi in za posameznike ampak lahko le ugibajo, ustvarjajo t.i. rešitve ena za vse (one size fits all), ki so uvaljavljene ne prostovoljno, kot je to na trgu, ampak prisilno. O ekonomiki države, ki se financira s prisilno pobranimi sredstvi, več tukaj, tukaj, in tukaj.

Da je problem nesledenja predvolilni pogodbi izključno pojav mlade demokracije ne drži. Če spremljamo izjave Obame, obeh Bushov, pa nazaj do Reagana, in F.D. Roosevelta itd. (celo Jefferson je za časa predsednikovanja kršil nekatere svoje zaveze in principe) - vsi so eklatantno kršili svoje predvolilne obljube. G.W. Bush je celotno svojo predvolilno kampanijo gradil na nevmešavanju ZDA v notranje zadeve drugih držav. No, pa smo videli, kako se je to izšlo. In njegova odgovornost do volivcev? Posledice? Ko je politik oz. funkcionar enkrat na poziciji, lahko počne praktično kar želi, neodvisno od svojih obljub, dokler ga ne zamenja nekdo, ki pa ima potem spet popolnoma isto moč in pooblastila, in krog se nadaljuje...

Problem pri izjavi o socialni politiki je, da jo a priori jemlje kot nekaj dobrega, ne da bi bila za to pokazana jasna vzročno posledična povezava. Ko se država loti socialne politike, domnevno z dobrimi nameni, takoj sama sebe demanitra in poruši svoj namen, ker mora zato, da bi naredila nekaj dobrega, najprej storiti nekaj slabega, in sicer mora vzeti nekomu drugemu denar oz. premoženje. Ko se enkrat začne graditi socialna birokracija, je drug probem ta, da gre ogromno denarja za birokracijo in tistega denarja, ki ga resnično prejmejo ljudje, potrebni pomoči, ostane bolj malo. Tom Woods v svoji knjigi Rollback ocenjuje, da vsaj 2/3 denarja, namenjenega socialnim programom, poje birokracija. Če temu dodamo še oceno Jamesa Paynea, da skupni javni in zasebni strošek vsakega pobranega evra znaša 65 centov, lahko ugotovimo, da vsak evro, ki ga dobi prejemnik socialnega programa, stane 5 evrov (kar pomeni, da bi za ekvivalentno pomoč potrebnim ljudem zasebni sektor moral nameniti zgolj znesek v višini 20% državnega proračuna, da bi dosegel isti učinek). Tudi dinamika take ureditve je kontraproduktivna. Ker socialna pomoč ni financirana prostovoljno, je organizaciji, ki zraste okoli nje, vseeno, koliko je učinkovita, oziroma ima celo interes, da revnih in pomoči potrebnih nikoli ne zmanjka, saj bi to pomenilo konec tej organizaciji. Še več, v interesu ji je, da to število narašča, saj s tem lahko upraviči višji proračun v naslednjem letu. Na ta način se tudi vedno bolj ustvarja sloj ljudi, ki je odvisen od države in si vedno težje sam pomaga. Po drugi strani pri donacijah in prostovoljno financiranih dobrodelnih organizacijah donatorjem, ker darujejo svoj lastni denar, ni v interesu, da te organizacije ne znižujejo stopnje revščine. Če bom iz leta v leto doniral denar organizacijam, ki se ukvarjajo z zmanjševanjem revščine, lahko umaknem svojo podporo in jo ponudim drugi organizaciji, če nimajo pozitivnih rezultatov. Nadaljnji problem je, da vsaka državna vpletenost v socialno politiko močno zmanjšuje prostovoljne donacije za dobrodelne namene, saj vsak, ki si to lahko privošči, razmišlja, da že tako plačuje visoke davke, ki naj bi solidarnostno pomagali revnim, zakaj bi plačeval dvakrat še v obliki prostovoljnih prispevkov. Nadalje, najbolj bi lahko pomagali ljudem z nizkimi dohodki, če bi umaknili ogromno davčno breme, ki ga morajo plačevati državi. S tem jim namreč preprečujemo, da bi lahko kaj privarčevali in si zagotovili, da ob izgubi službe ne bi bili takoj v krizi ampak bi se lahko naslonili na svoja privarčevana sredstva. S tem, ko nenormalno obdavčujemo podjetja in denar namenjamo za socialno birokracijo, pa drastično zmanjšujemo stopnjo investiranja v nov kapital, kar pomeni, da otežujemo proces formiranja kapitala, s katerim bi bilo delo bolj produktivno in posledično višje plače. In nazadnje je tu še etična predpostavka - ne želim živeti v družbi, kjer ne skrbimo drug za drugega. To, da prisilim soseda, da plačuje visoke davke, ki se potem zgubijo v črni luknji državnih financ, ni nič bolj solidarno, kot če bi šel na njegova vrata s pištolo v roki in od njega zahteval denar za bolno mati svoje prijateljice. Solidarni smo takrat, ko nekaj damo iz lastnega žepa, ne pa takrat, ko krademo denar drugim, da ga namenimo za državno potrošnjo vprašljivih namenov in mizernih rezultatov.

Nadalje bi morda veljalo pogledati še nekaj statistike. Čeprav sama po sebi ne more dokazati teze, lahko vendarle ilustrira situacijo. Leta 1965 je bil v ZDA vpeljan program Medicaid, ki je državno financirani zdravstveni program za ljudi z nizkimi dohodki. Toda statistika kaže, zanimivo, da je bila pred uvedbo programa Medicaid stopnja sprejetja v bolnice za družine z dohodkom $3000 ali manj 107 na 1000 družin, medtem ko je bila za družine z dohodkom $10.000 ali več le 89 na 1000 družin. Pred programom Medicaid so osebe z nižjimi dohodki obiskale zdravnika povprečno 4,3 krat letno, osebe z višjimi dohodki pa 5,1 krat letno. Razlog leži v tem, da so bolnice in zdravniki razumeli, da je del njihove naloge, da zagotavljajo brezplačno oskrbo ljudem, ki si je niso mogli privoščiti. Podobno je stopnja revščine v ZDA konstantno padala s 95% v začetku prejšnjega stoletja (brez kakršnihkoli državnih programov), dokler ni dosegla 12-14% v 1960ih letih, ko je Lyndon Johnson začel uresničevati svoj program The Great Society, od takrat naprej pa je stagnirala približno na isti ravni. Več o tem v knjigah Rollback (T. Woods) in Losing Ground (C. Murray).

Pomembno se je še vprašati, katera predpostavka leži za domnevo, da mora država izvajati socialno politiko. Za tem leži domneva, da zasebniki svojega denarja enostavno ne bi namenili za pomoči potrebnim. Ali smo res tako paranoični, da ne zaupamo samemu sebi in drugim, da bi pomagali sosedom, prijateljem, družini in popolnim neznancem v stiski? Ali bi res bili tako zlobni, da bi mislili le na svoje koristi? Že zdaj obstaja obilo humanitarnih organizacij in spontanih akcij, ki so financirane s prostovoljnimi prispevki. Če bi bili davki nižji, bi jim lahko namenili še več sredstev. Sicer pa, če s(m)o ljudje res tako zlobni, da brez prisile ne bi pomagali drugim - ali ni potem nesmiselno, da tem istim ljudem zaupamo, da izbirajo naše (potemtakem zlobne?) voditelje na volitvah? In če s(m)o vsi ljudje res tako zlobni, zakaj bi bili potem isti ljudje, ki delajo v državnih socialnih programih in razporejajo porabo, tako benevoletni, da jim zaupamo razporejanje tega denarja. Ali za njih ne velja, da bi brez prisile mislili le nase? 

In še za zaključek tega vprašanja - potrebno se je zavedati, da lahko revnim pomagamo le s tem, kar ustvarimo. S tem ko država v imenu socialne politike obesi visoke davke na produktivni zasebni sektor, ovira ravno tisti proces, s katerim ustvarjamo stvari, s katerimi bi dejansko lahko pomagali pomoči potrebnim. Z visokimi davki, ki zavirajo produktivni sektor pri ustvarjanju stvari, ki jih potrebujemo, samo zagotavljamo, da imamo vsi skupaj manj in da je zasebni sektor demotiviran za ustvarjanje stvari, ki jih potem ne moremo dati revnim in bolnim.

(10) "Spet prirejena logika. Da rečeš, da je ljudstvo nekoga izvolilo, seveda pri tem misliš na večino, ki jo je stranka dobila na volitvah. Dobesedno obešanje na številke nakazuje, da si zgrešil point, ki ga avtor izpostavlja. Da rečeš, da 72% folka ni volilo PS, to ne pomeni, da je teh 72% glasovalo proti PS. Vsak je pač glasoval za svojega in na koncu dobiš zmagovalca volitev. Izraz »Ljudstvo je izvolilo tega in onega« je VEDNO uporabljen metaforično, s tem v mislih. Ljudstvo kot neko absolutno telo seveda nikoli ni nikogar izvolilo. Gre za frazo, ki se v politologiji stalno uporablja. Če si jo želiš interpretirat drugače, je to seveda tvoja pravica." 

Popolnoma jasno mi je, da je avtor tu imel v mislih relativno večino in relativnega zmagovalca. Toda njegova implikacija je bila, da bi zaradi dejstva, da je dobil relativno večino, moral on (Janković) sestavljati koalicijo in da je vsaka druga vlada nelegitimna. V zgodovini se je že neštetokrat zgodilo, da je relativni zmagovalec moral prepustiti sestavo vlade drugi stranki, ker si ni mogel zagotoviti večine v parlamentu. Ni dovolj, da si relativni zmagovalec, sestaviti moraš koalicijo.
 
(11) "Zgrešil point avtorja...kar me sicer ne čudi, če stvari bereš z vnaprej donešeno sodbo...your choice" 

(?) Kaže, da mi kognitivne sposobnosti ne sežejo dovolj visoko, da bi to razumel. Vredu.
 
(12) "Da v tej točki poudarjaš »staro ponavljajočo se marksistično pravljico« nakazuje, da spet ciljaš drugam kot avtor. Odzivaš se kot užaljen delodajalec, ki s svojimi zaposlenimi ravna korektno in fair. Članek zgodbo pelje drugam, in to vedo vsi, ki vedo, da je zgodba z delodajalci poprilčno resna in škodljiva. Tu pride v enačbo Virant, ki je zagovornik neoliberalnega modela, ki špekulira s kapitalom in tvega. Da se to tveganje lahko tudi slabo konča, spremljamo že zadnja tri leta. Pri misli »delodajalci« so mišljene močne (predvsem zasebne) gospodarske združbe, ki svojih delavcev enostavno ne plačujejo redno ali dovolj za človeka dostojno življenje. Ne verjamem, da je avtor s to mislijo komentiral tebe in tvoje podjetje, ki najbrž posluje korektno. Osebno poznam veliko zapletov z delodajalci, ki jih Štefančič v tem članku izpostavlja, zato vem, o čem govori. In menim, da bo to v bližnji prihodnosti postal zelo velik problem. Predvsem pa sem prepričan, da to z marksistično pravljico nima absolutno nobene veze. Razen tega, da je večina delodajalcev lopovov takšne ali drugačne vrste, ampak to je preobsežno poglavje, ki ga ne morem zdaj na široko opisovat. Lahko pa se enkrat v živo »udariva« na to temo." 

Ne odzivam se kot užaljeni delodajalec (no, morda malce), ampak je moj odziv predvsem reakcija na ideologijo, ki je v temelju zgrešena in nevarna. Gospodarska situacija je seveda resna, toda to samo po sebi nima neposredne zveze z delodajalci, sploh pa ne kar z vsemi delodajalci nasploh. Če je avtor mislil samo na delodajalce močnih zasebnih družb, bi moral to izpostaviti, sicer pa tudi zasebne gospodarske družbe, ne glede na svojo velikost, ne morejo svojih delavcev plačevati več, kot ustvarijo, še posebej, če jim polovico tega dohodka pobere država. Še vedno ni odgovora na vprašanje, od kod denar za višje plače in še vedno sem povsem prepričan, da imata tako avtor, članka, kot avtor zgornjih komntarjev, vse delodajalce v mislih. Na to me napeljuje dejstvo, da avtor članka govori o delodajalcih na splošno, avtor komentarjev pa sam sebe demantira, ko najprej pravi, da gre samo za močne zasebne gospodarske družbe, kasneje pa kontra temu pove, da je "večina delodajalcev lopovov takšne ali drugačne vrste". Da to prepričanje z marksistično pravljico nima nobene veze, ne more držati, saj je prav marksizem postavil teorijo razrednega boja, kjer je proletariat izkoriščan s strani kapitalistov, kapitalistični (delodajalski) razred pa postavi v vlogo izkoriščevalcev, ergo vsi delodajalci so lopovi.

Preden se vrnem nazaj na Marxa, bi želel na hitro obdelati še Viranta in njegov neoliberalni model. Prvič, kaj to je neoliberalizem, nisem slišal še od nikogar, ki je to besedo uporabil v negativnem smislu, obrazložiti oz. natančno definirati. Ponavadi se za temi in podobnimi psovkami ala turbokapitalizem in vladavina finančnega kapitalizma skriva slabo poznavanje ekonomije, ekonomske teorije in slabo poznavanje gospodarskih ciklov, ki peljejo gospodarstvo skozi obdobja konjunkture in recesije, ki smo ji priča. Komentator poda le bežno opazko, da je to model, ki špekulira s kapitalom in tvega. Da bi lahko model špekuliranja in tveganja pripeljal do kolapsa svetovnega finančnega sistema je seveda absurd. Špekulacije so namreč nakupi in prodaje raznih sredstev z namenom ustvarjanja dobička z razliko v ceni. V tem primeru bi lahko bil vsak trgovec škodljivi špekulant, ker pričakuje višjo prodajno kot nabavno ceno. Prav tako vsak varčevalec zalata, kupec nepremičnine ali delnic, ki pričakuje dvig cene, špekulira. Da bi lahko takšne aktivnosti pripeljale do sistematičnega zloma gospodarstva, nima nobenega smisla. V resnici špekulanti z vključevanjem v trg določenim sredstvom dodajajo likvidnost in kar je še bolj pomembno, uravnavajo ponudbo in povpraševanje skozi čas. Če špekulanti danes kupujejo nafto, ker pričakujejo, da bo cena v prihodnosti višja, je to funkacija v ekonomiji, ki je dobrodošla. Na ta način jemljejo nafto iz trenutne ponudbe, ki je obilna, kar dokazuje nizka cena, in jo nameravajo dati v obtok spet kasneje, ko bo cena višja, in s tem povečati prihodnjo ponudbo in znižati ceno v prihodnosti. To je seveda normalno in dobrodošlo v gospodarstvu, predvsem pa nikakor ne more pripeljati do svetovne finančne krize. Tudi tveganje, jasno, ne pride v poštev. Tveganje je vsakdanji pojav vseh poslov, saj je svet negotov in če bi bilo samo tveganje vzrok za gospodarsko krizo bi imeli gospodarske krize non-stop vsak dan od začetka civilizacije.

Sedaj pa se že počasi bližamo dejanskim vzrokom za nastanek krize. Poskušal bom biti čim krajši, obsežneje pa si lahko temo pogledate tukaj, tukaj, tukaj in tukaj. Če se navezujem na prejšnji odstavek, tveganje in špekulacije same po sebi ne morejo biti vzrok za krizo, je pa res, da igrajo vlogo. Kot rečeno, smo ljudje vedno tvegali in bili "pohlepni". Toda v človeški naravi obstaja še nasportna silnica, ki se ji reče strah pred izgubami in ti dve silnici se med seboj uravnotežita. Potrebno se je vprašati, zakaj to gibanje gospodarstva poteka v ciklih in zakaj so kar na enkrat vsi "pohlepni" in zakaj v istem trenutku vsa podjetja, vsi podjetniki na trgu delajo tolikšne napake, da prihaja do masovnih stečajev in likvidnostnih problemov. Odgovor leži v tem, da obstaja ena institucija, globoko zakoreninjena v našem monetarnem sistemu, ki se ji reče centralna banka. V prostem trgu brez centralne banke obrestne mere (ki so v bistvu cena denarja oz. cena kreditov) igrajo dve ključni vlogi, in sicer a) distribucija prihrankov najbolj potrebnim investicijam in b) koordinacija proizvodnje skozi čas. Če se obrestnim meram dovoli, da jih ureja trg, in ne neka centralno planska organizacija, vse poteka gladko, investicij je toliko kot je privarčevanih sredstev in gospodarstvo raste normalno. Če pa imamo namesto tega v srcu gospodarstva centralno plansko organizacijo v obliki centralne banke, ki arbitrarno znižuje obrestne mere, torej cene kreditov, se začnejo dogajati čudne stvari. Prvič, nivo investicij se začne zviševati neodvisno od količine privarčevanih sredstev v gospodarstvu, ker zaradi nižje obrestne mere več investicijskih projektov daje vtis profitabilnosti. In drugič, podjetja začenjajo investirati v bolj dolgoročne proizvodne procese, ker obrestna mera predstavlja večji strošek, bolj ko je dolgo obdobje posojila. Po drugi strani ljudje začnejo varčevati še manj, ker zaradi nižje obrestne mere varčevanje postane nezanimivo. Zgodi se, da količina fizičnih resursev v ekonomiji ni zadostna (ker ni bilo dovolj privarčevanih sredstev), da bi bili vsi ti projekti profitabilni, zato podjetja začno prihajati v težave, težko servisirajo svoje dolgove, čemur sledi tudi finančna kriza in recesija. Toda ta recesija je zdrav proces korekcije predhodnih zmotnih investicij in zato je edina pot nazaj k zdravemu gospodarstvu to, da se recesiji pusti "prosto pot" in da nove državne intervencije ne onemogočajo in zavlačujejo tega procesa.

In če se za konec vrnem nazaj na Marxa, težko bi bilo to temo obdelati na kratko in na tem mestu, ta prispevek je že tako dovolj obsežen. Zato sem se odločil, da temo raje razdelim na dva druga prispevka. Prvi je v obliki eseja z naslovom "Marksistična in Avstrijska razrdna analiza", drugi pride na beli dan v kratkem...

Matej Avsenak Ogorevc

Marksistična in Avstrijska razredna analiza

Uvodoma naj za lažje razumevanje povem, da se beseda "avstrijska" v kontekstu tega eseja nanaša na Avstrijsko ekonomsko šolo. Gre za šolo ekonomske teorije, ki v središče postavlja individuum in njegovo delovanje (human action), avstrijska pa se imenuje zato, ker so bili njihovi najbolj vidni zagovorniki (Carl Menger, Eugen Böhm Bawerk, Ludwig von Mises, Friedrich August Hayek) Avstrijci, zato so jih posmehovalno tako poimenovali nemški ekonomisti, da bi jih razlikovali od svoje šole, avstrijci pa so si ta naziv ponosno nadeli in ga nosijo še danes, čeprav je avstrijcev med vodilnimi predstavniki te šole danes bolj malo. 

[Spodnje besedilo je prevod eseja "Marxist and Austrian Class Analysis", ki ga je napisal Hans-Hermann Hoppe in objavil v The Journal of Libertarian Studies leta 1990]

S tem esejem želim doseči naslednje: najprej želim predstaviti teze, ki gradijo jedro marksistične teorije zgodovine. Trdim, da so vse več ali manj pravilne. Nato bom pokazal, kako so v marksizmu te pravilne teze izpeljane iz napačne začetne točke. Na koncu želim še demonstrirati, kako lahko Avstrijska šola v tradiciji Rothbarda in Misesa ponudi pravilno in povsem nasprotno razlago veljavnosti teh tez.

Naj začnem z bistvom marksističnega prepričanja:
(1) "Zgodovina človeške rase je zgodovina razrednih bojev." Je zgodovina bojev med relativno maloštevilčnim razredom vladajočih in mnogoštevilčnim razredom izkoriščanih. Glavno orodje za izkoriščanje je ekonomsko: vladajoči razred si prilašča del proizvoda izkoriščanih, oziroma, kot pravijo marksisti, "si prilašča socialni presežek proizvodnje" in ga porabi za svoje lastne potrošne namene.
(2) Vladajoči razred združuje njihov skupni interes vzdrževanja svoje izkoriščevalske pozicije in maksimiziranja izkoriščevalsko pridobljenega presežka proizvodnje. Svoje moči ali izkoriščevalskega dohodka nikoli ne preda prostovoljno, temveč mora biti vsaka izguba moči odvzeta in izborjena, izid teh bojev pa je odvisen od razredne zavesti izkoriščanih, t.j. ali in do kakšne mere se izkoriščani zavedajo svojega položaja in se zavestno združujejo z drugimi člani tega razreda v skupnem protestu proti izkoriščanju.
(3) Razredno vladanje se kaže predvsem v specifičnih ureditvah pri določanju pravic zasebne lastnine, oziroma, v marksistični terminologiji, v specifičnih "relacijah proizvodnje." Za zaščito teh ureditev oziroma proizvodnih relacij vladajoči razred oblikuje in uporablja državo kot orodje prisile. Država uveljavlja in poskuša vzdrževati določeno razredno strukturo z administracijo sistema "razrednega prava" ter pomaga pri vzpostavitvi in vzdrževanju ideološke strukture, katere namen je dajanje legitimnosti obstoju razredne vladavine.
(4) Znotraj sistema zaradi konkurence v vladajočem razredu prihaja do tendence k vedno večji koncentraciji moči in centralizaciji. Večpolarni sistem izkoriščanja je sčasoma nadomeščen z oligarhičnim ali monopolnim. V obstoju je vedno manj centrov izkoriščanja in tisti, ki še ostanejo, so vedno bolj povezani v hierarhično strukturo. Eksterno, torej v mednarodnem smislu, ta notranji porces centralizacije (bolj intenzivno, bolj ko je napredoval) vodi k imperialističnim meddržavnim vojnam in ozemeljski širitvi izkroriščevalske vladavine.
(5) Sčasoma, ko se centralizacija in širitev izkoriščevalske vladavine počasi približuje svoji omejitvi v obliki svetovne dominacije, razredna vladavina postane nekompatibilna z nadaljnim razvojem in izboljšanjem "produktivnih silnic." Ekonomska stagnacija in krize postanejo vedno bolj značilne in ustvarjajo "objektivne pogoje" za nastanek revolucionarne razredne zavesti izkoriščanih. Situacija postane zrela za nastanek brezrazredne družbe, "odmiranje države", "zamenjavo vladavine ljudi nad ljudmi z administracijo stvari" in posledično nezaslišane ekonomske prosperitete.

Vse te teze so povsem upravičljive, kot bom pokazal kasneje. Na žalost pa je prav marksizem, ki zagovarja te teze, bolj kot kateri koli drugi ideološki sistem diskreditiral njihovo veljavnost, ko jih izpeljal iz očitno absurdne teorije izkoriščanja.

Kakšna je torej marksistična teorija izkoriščanja? Kot pravi Marx, predkapitalistične družbene ureditve, kot sta suženjstvo in fevdalizem, označuje izkoriščanje in temu ne gre oporekati. Suženj namreč ni svobodni delavec in zanj ne moremo reči, da s svojim suženjstvom kaj pridobiva. Nasprotno, njegova zasužnjitev mu prinaša zmanjšane koristi na račun povečanja premoženja, ki ga pridobi njegov gospodar. Interesa sužnja in njegovega lastnika sta si zares nasprotna in izključujoča. Isto velja za interese fevdalnega gospoda, ki zahteva najemnino od kmeta, ki obdeluje svojo lastno zemljo. Koristi, ki jih pridobi fevdalec, so kmetove izgube. Prav tako je neizpodbitno, da tako suženjstvo, kot tudi fevdalizem, upočasnjujeta razvoj produktivnih silnic. Niti suženj, niti tlačan nikoli ne bosta tako produktivna, kot bi bila v odsotnosti suženjstva in tlačanstva.

Toda zares nova marksistična ideja je, da v kapitalizmu kar se tiče izkoriščanja ni nič drugače, torej če suženj postane svobodni delavec ali če se kmet odloči obdelovati zemljo v lasti nekoga drugega in mu v zameno plačevati najemnino. Marx pravilno v svojem slavnem štiriindvajsetem poglavju prvega dela svoje knjige Kapital z naslovom "Tako imenovana prva akumulacija" poda zgodovinski opis nastanka kapitalizma, ki poudari, da je bilo veliko ali celo večino prve kapitalske lastnine pridobljene skozi plenjenje, osvajanje in (nasilno) prisvajanje. Podobno v poglavju št. 25 o "moderni teoriji kolonializma" zelo poudari vlogo sile in nasilja pri izvozu kapitalizma v, kot bi danes rekli, tretji svet. Zares, vse to je v glavnem pravilno in do mere, do katere je pravilno, ni mogoče oporekati označevanju takšnega kapitalizma kot izkoriščevalskega. Toda potrebno se je zavedati dejstva, da tukaj Marx izvede določen trik. S tem ko se spusti v zgodovinsko proučevanje in pri bralcu vzbudi občutek gneva nad brutalnostjo, ki je bila v ozadju pridobivanja mnogo kapitalskega premoženja, v bistvu obide temo, o kateri je zares govora, in se izogne dejstvu, da je njegova teza v bistvu nekaj povsem drugega, namreč to, da tudi v t.i. "čistem" kapitalizmu, torej v sistemu, kjer je prva pridobitev kapitala izključno rezultat dela, varčevanja in prvega lastninjenja zemlje, kapitalist, ki je najel delavca za delo z njegovim kapitalom, vseeno izkorišča delavca. Marx sam je smatral dokaz te teze kot svoj najpomembnejši prispevek k ekonomski analizi.

Njegov dokaz izkoriščevalske narave čistega kapitalizma sestavlja opazka, da so cene proizvodnih dejavnikov, še posebej plače zaposlenim, ki jih plačuje kapitalist, nižje od cen končnih proizvodov. Zaposlenec, na primer, prejme plačo, ki odgovarja vrednosti potrošnih dobrin, ki jih je mogoče proizvesti v treh dneh, med tem ko dela pet dni za svojo plačo in proizvede potrošne dobrine, ki presegajo vrednost njegovega plačila. Proizvodnja dodatnih dveh dni, oz. presežna vrednost v marksistični terminologiji, pripada kapitalistu. Marx zato zaključi, da gre tu za izkoriščanje.

Kaj je narobe s to analizo? Odgovor postane jasen, ko se vprašamo, zakaj bi delavec sploh pristal na takšno ureditev! Strinja se zato, ker njegova plača predstavlja sedanje dobrine, njegovo delo pa predstavlja prihodnje dobrine in ker delavec, kot kaže, očitno bolj ceni sedanje dobrine. Konec koncev bi se lahko delavec odločil, da storitev svojega dela ne da v najem kapitalistu in bi tako lahko požel "polno vrednost" svojega proizvoda. Toda to seveda pomeni, da bi moral čakati veliko dlje, da bi mu kakršnekoli potrošne dobrine postale na voljo. Ko delavec da v najem storitve svojega dela, demonstrira, da ima rajši manjšo količino potrošnih dobrin v sedanjosti kot možnost večje količine v prihodnosti. In po drugi strani, kaj ima kapitalist od takšnega dogovora z zaposlenim? Zakaj bi mu hotel vnaprej plačati potrošne dobrine (denar) v zameno za storitve, ki bodo obrodile sadove šele v prihodnosti? Jasno je, da kapitalist ne bo želel plačati, na primer, $100 danes, če bo nazaj prejel isto vsoto denarja čez eno leto. Zakaj ne bi v tem primeru enostavno obdržal denarja zase in užival v dodatnih koristih, ki mu jih prinaša možnost odločanja, kaj storiti s tem denarjem v celotnem obdobju tega enega leta? Namesto tega seveda v prihodnosti pričakuje dohodek, višji od $100, da bi se bil pripravljen odpovedati svojim $100 v sedanjosti v obliki plače, ki jo izplača zaposlenemu. Mora pričakovati, da bo pri takšnem dogovoru imel dobiček, oziroma bolj pravilno rečeno, da bo prejel obresti. Pri tem ga omejujejo časovne preference, t.j. dejstvo, da ima človek rajši iste dobrine v sedanjosti kot prihodnosti, še na en način. Namreč, če se da pridobiti večjo vsoto v prihodnosti na račun žrtvovanja manjše vsote v sedanjosti, zakaj potem kapitalist ne varčuje več, kot v danem trenutku varčuje? Zakaj ne zaposli še več ljudi, kot jih, če lahko z vsakim dodatnim zaposlenim računa na še več obresti v prihodnosti? Odgovor bi spet moral biti očiten: tudi kapitalist je potrošnik in tega se ne da spremeniti. Znesek, ki ga nameni varčvanju in investicijam, omejuje njegova potreba, ista kot zaposlenčeva, po sedanjih dobrinah, ki morajo biti pridobljene v takšni količini in kombinaciji, da zadovoljijo vse tiste sedanje želje in potrebe, katerih zadovoljitev v času čakanja (na dobiček oz. obresti) je bolj pomembna od vseh prednosti, ki jih prinaša dodatno podaljšanje proizvodnega procesa.

Kar je torej narobe z Marxovo teorijo izkoriščanja, je to, da ne razume pojava časovnih preferenc kot univerzalne kategorije človekovega deloavnja. To, da delavec ne prjme svoje "polne vrednosti", nima nobene veze z izkoriščanjem, temveč le izkazuje dejstvo, da je za človeka nemogoče, da bi zamenjal prihodne dobrine (t.j. dobrine, ki jih bo prejel v prihodnosti) s sedanjimi, ne da bi za to zahteval določeno razliko oziroma pribitek. Za razliko od razmerja med sužnjem in njegovim gospodarjem, kjer slednji pridobi na račun prvega, je odnos med svobodnim delavcem in kapitalistom obojestransko koristen. Delavec sklene dogovor, ker ima zaradi svojih časovnih preference raje manjšo količino dobrin v sedanjosti kot večjo v prihodnosti; kapitalist sklene dogovor z delavcem, ker ima obratne časovne preference in vrednoti večjo količino dobrin v prihodnosti višje kot manjšo v sedanjosti. Njuni interesi si ne nasprotujejo ampak so medsebojno skladni. Brez kapitalistovih pričakovanj po obrestih oziroma donosu bi jo delavec slabše odnesel, ker bi moral na dohodek čakati dlje, kot želi čakati; brez delavčevih preference po dobrinah v sedanjosti, pa bi jo kapitalist tudi odnesel slabše, ker bi se moral zadovoljiti z bolj neposrednimi (z manj kapitala) in manj učinkovitimi proizvodnimi metodami, kot bi jih želel vzpostaviti. Kapitalistični sistem plač tudi ne more biti smatran kot ovira nadaljnjemu razvoju silnic proizvodnje, kot trdi Marx. Če delavcu ne bi bilo dovoljeno, da proda storitve svojega dela in bi bilo kapitalistu prepovedano, da jih najame, bi bil skupen proizvod nižji in ne višji, ker bi morala proizvodnja potekati z relativno nižjim nivojem akumulacije kapitala.

V sistemu socializirane proizvodnje, v nasprotju s tem, kar trdi Marx, razvoj produktivnih silnic ne bi dosegel novih vrhuncev, temveč bi dramatično potonil. Očitno je namreč, da morajo akumulacijo kapitala izpeljati konkretni ljudje ob konkretnih trenutkih v času in na konkretnih mestih v obliki nenasilnega prvega lastninjenja stvari, ki prej niso imele lastnika (ali krajše prvega lastninjenja), v obliki proizvodnje in/ali varčevanja. V slehernem primeru bo akumulacija kapitala izpeljana le ob pričakovanju proizvodnje večje količine dobrin v prihodnosti. Vrednost, ki jo človek pripiše svojemu kapitalu, vedno odraža vrednost, ki jo pripisuje vsem prihodnjim dohodkom, ustvarjenim s pomočjo tega kapitala, zmanjšano za stopnjo njegovih časovnih preferenc. Če, kot je to v primeru kolektivnega lastništva proizvodnih faktorjev, pa človek nima več ekskluzivnega vpliva nad svojim pridobljenim kapitalom in torej tudi ne nad prihodnjimi donosi, pridobljenimi s pomočjo uporabe tega kapitala, in je namesto tega delni vpliv dodeljen ljudem, ki niso prvi lastniki, proizvajalci in varčevalci, vrednost pričakovanega dohodka in s tem tudi vrednost teh kapitalnih dobrin zanj pade. Efektivna stopnja časovnih preferenc tako za ljudi zraste (želijo imeti dobrine čim prej) in v družbi bo vedno manj prvega lastninjenja stvari, za katere vemo, da so relativno redke, ter manj varčevanja za namen vzdrževanja obstoječih in proizvodnjo novih kapitalnih dobrin. Čas proizvodnih procesov in kapitalska intenzivnost se tako zmanjšata, čemur sledi relativno osiromašenje družbe.

Če je Marxova teorija kapitalistišnega izkoriščanja in so njegove ideje, kako končati izkoriščanje in vzpostaviti prosperiteto za vse, napačne do točke nesmisla, je jasno, da mora biti tudi vsaka teorija zgodovine, ki je izpeljana iz njih, napačna, če pa je že pravilna, pa je morala biti izplejana nepravilno. Namesto, da bi sedaj šel skozi dolg proces razlaganja vseh napak v marksističnem argumentu, ki se začne s teorijo kapitalističnega izkoriščanja in konča s teorijo zgodovine, ki sem jo opisal zgoraj, bom uporabil bližnjico. Raje bom sedaj na najkrajši možni način orisal pravilno, Avstrijsko teorijo izkoriščanja v tradiciji Misesa in Rothbarda, podal kratek oris, zakaj je ta razlaga smiselna z vidika razredne teorije zgodovine in spotoma poudaril nekaj ključnih razlik med to in marksistično teorijo razredov, ter hkrati pokazal nekaj intelektualnih podobnosti med Avstrijsko ekonomsko šolo in marksizmom, ki izhajajo iz skupnega prepričanja, da pojav izkoriščanja in vladajočega razreda v resnici obstaja.

Začetna točka Avstrijske teorije izkoriščanja je jasna in enostavna, kot bi tudi morala biti. Pravzaprav sem jo že nakazal pri analizi marksistične teorije: izkoriščanje je sestavni del odnosa med sužnjem in njegovim gospodarjem ter med tlačanom in fevdalcem, med tem ko v čistem kapitalizmu izkoriščanja ne more biti. Kaj je glavna razlika med tema dvema primeroma? Odgovor je priznavanje oz. nepriznavanje pravice prvega lastninjenja. Kmet v fevdalizmu je izkoriščan, ker nima ekskluzivnega nadzora nad zemljo, ki jo je prvi lastninil, suženj pa zato, ker nima nadzora nad svojim telesom, ki ga je "prvi lastninil". Če ima, po drugi strani, vsakdo nadzor nad svojim lastnim telesom (kot ga ima svobodni delavec) in ravna skladno s principom prvega lastništva, izkoriščanja ne more biti. Trditev, da nekdo, ki si prvi lasti dobrine, ki poprej niso imele nobenega lastnika, ali uporabi te dobrine za proizvodnjo dobrin v prihodnosti, ali pa varčuje prvo lastninjene ali proizvedene dobrine za namen povečanja dobrin v prihodnosti, kogarkoli izkorišča, je logični absurd. V tem procesu namreč nikomur ni bilo nič odvzeto, hkrati pa so bile pravzaprav proizvedene dodatne dobrine. Prav tako bi bilo enako absurdno trditi, da je lahko z dogovorom med različnimi prvimi lastniki, varčevalci in proizvajalci glede njihovih neizkoriščevalsko pridobljenih dobrin ali storitev karkoli nekorektnega. Nasprotno, izkoriščanje označuje kakršnokoli odstopanje od principa prvega lastninjenja. Izkoriščanje se zgodi, kadarkoli nekdo uspešno pridobi delni ali popolni nadzor nad redkimi resursi, ki jih ni sam prvi lastninil, privarčeval, proizvedel ali pridobil v pogodbenem odnosu od prejšnjega proizvajalca-lastnika. Izkoriščanje je razlastitev prvih lastnikov, proizvajalcev in varčevalcev s strani kasnejših prišlekov, ki niso bili ne prvi lastniki, ne proizvajalci, niti varčevalci in niso stvari pridobili v pogodbenem razmerju. Izkoriščanje je razlastninjenje ljudi, katerih pravica do lastnine je utemeljena z delom in pogodbami, s strani ljudi, katerih pravica do lastnine ni utemeljena z ničemer in ki ne spoštujejo dela in pogodb drugih ljudi.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je izkoriščanje, ki je definirano na ta način, neločljivi del človeške zgodovine. Človek lahko pridobi in poveča svoje premoženje samo na dva načina: s prvim lastninjenjem, proizvajanjem, varčevanjem in pogodbami na eni strani ali z razlastninjenjem prvih lastnikov, proizvajalcev, varčevalcev in pogodbenih strank na drugi strani. Tretjega načina ni, obe metodi pa sta del človeške narave. Ob prvem lastninjenju, proizvodnji in pogodbenih razmerjih so vedno obstajali tudi neproduktivni in nepogodbeni načini pridobivanja lastnine. Tekom ekonosmkega razvoja so, ravno tako kot so proizvajalci in pogodbeniki lahko ustanavljali podjetja, organizacije in korporacije, lahko tudi izkoriščevalci ustanavljali velike izkoriščevalske firme, organizacije in države. Vladajoči razred (ki je lahko interno razslojen) je v začetku sestavljen iz članov takšne izkoriščevalske firme. In ko je vladajoči razred vzpostavljen nad določenim ozemljem ter zaposlen z razlastninjanjem ekonomskih resursev iz rok izkoriščanih proizvajalcev, center vse zgodovine zares postane boj med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Zgodovina je torej, pravilno povedana, v osnovi zgodovina zmag in porazov vladajočih v svojih poskusih maksimizirati izkoriščevalsko pridobljeni dohodek, ter (nad)vladanih v svojih poskusih upiranja in spreobračanja te tendence. V tej točki ocene zgodovine se avstrijci in marksisti strinjamo in zato med šolalma obstaja tudi opazno intelektualno sorodno zgodovinsko proučevanje. Oboji nasprotujemo historiografiji, ki prepozna samo dejanja in interakcijo, tako na ekonomski kot na moralni ravni; oboji nasprotujemo historiografiji, ki namesto zavzemanja vrednostno nevtralnega stališča predpostavlja potrebo po arbitrarno vnešenih subjektivnih vrednostnih sodbah kot okviru zgodovinskega pripovedovanja. Namesto tega bi zgodovina morala biti pripoved v smislu svobode in izkoriščanja, parazitizma in osiromašenja, zasebne lastnine in njenega uničenja, sicer ne more biti prikazana pravilno.

Medtem ko produktivna podjetja lahko pridejo v obstoj ali izginejo iz obstoja kot posledica prostovoljne podpore oziroma njenega pomanjkanja, vladajoči razred nikoli ne pride do oblasti zaradi potrebe ljudstva po tem, niti ne sestopi z oblasti, ko je želja ljudstva po sestopu jasno pokazana. Pod nobenim pogojem ni moč trditi, da so prvi lastniki, proizvajalci, varčevalci in pogodbene stranke zahtevali svoje lastno izkoriščanje. V to morajo biti prisiljeni in to je sklepni dokaz, da nihče ne povprašuje po obstoju izkoriščevalske firme. Tudi ni mogoče trditi, da lahko vladajoči razred odstranimo s tem, ko ne želimo poslovati z njimi, tako kot lahko na ta način odstranimo produktivno podjetje. Vladajoči razred namreč svoj dohodek pridobi skozi neproduktivne in nepogodbene transakcije in zato ga bojkoti ne prizadanejo. Kar v resnici omogoča obstoj izkoriščevalske firme, in je tudi edini način njene odstranitve, je specifično stanje javnega mnenja, oziroma v marksistični terminologiji, specifično stanje razredne zavesti.

Vsak izkoriščevalec si ustvari žrtve in žrtve so potencialni nasprotniki. Možno je, da je takšno nasprotovanje nasilno trajno zatrto, kot npr. v primeru izkoriščanja skupine ljudi s strani druge skupine ljudi približno iste velikosti. Toda za izkoriščanje populacije, ki je mnogokrat večja od lastne, je potrebna več kot le sila. Za uresničenje tega potrebuje firma tudi podporo javnega mnenja, večina populacije mora sprejeti izkoriščevalska dejanja kot legitimna. To sprejemanje sicer lahko variira od aktivnega entuziazma do pasivne rezignacije, toda mora biti sprejemanje v tem smislu, da večina ljudi opusti idejo aktivnega ali pasivnega odpora proti poskusom neproduktivno in nepogodbeno pridobljenega premoženja. Razredno zavedanje mora biti nizko, nerazvito ali nejasno. Prostor za uspevanje izkoriščevalske firme obstaja samo, dokler takšno stanje traja, tudi če ni nobenega povpraševanja po njej. Samo in do te mere, do katere izkoriščani in razlastninjeni ljudje razvijejo jasno zavedanje svoje lastne situacije in so združeni z ostalimi člani svojega razreda preko ideološkega gibanja, ki izraža idejo družbe brez razredov, v kateri je vse izkoriščanje odpravljeno, je lahko moč vladajočega razreda zlomljena. Samo in do te mere, do katere večina izkoriščane populacije postane zavestno integrirana v takšno gibanje in v skladu s tem izkaže skupno ogorčenje nad vsemi neproduktivnimi in nepogodbenimi pridobitvami premoženja, večina izkoriščanih pokaže skupni prezir do vseh, ki pridobivajo premoženje na tak način, in namenoma ničesar ne prispeva k njihovi uspešnosti (da ne omenjamo aktivnih poskusov obstrukcije), je mogoče porušiti njeno oblast.

Postopna odprava fevdalne in absolutistične vladavine ter vzpon vedno bolj kapitalističnih družb v zahodni Evropi in Združenih državah, skupaj z nezaslišano gospodarsko rastjo in rastjo populacije, sta bili posledica vedno večje razredne zavesti med izkoriščanimi ljudmi, ki jih je ideološko združila doktrina naravnih pravic in liberalizma. V tej točki se marksisti in avstrijci strinjajo. Ne strinjajo pa se glede vprašanja, ali je obrat tega procesa liberalizacije in vedno višji nivo izkoriščanja od zadnje tretjine 19. stoletja in še posebej od I. svetovne vojne naprej rezultat izgube te razredne zavesti. Mnenje avstrijcev je namreč, da mora marksizem za takšen razvoj dogodkov prevzeti precejšen del krivde, s tem ko je preusmeril pozornost s pravilnega modela izkoriščanja prvega lastnika-proizvajalca-varčevalca-pogodbenika proti neprvemu lastniku-neproizvajalcu-nevarčevalcu-nepogodbeniku na napačni model delavca proti kapitalistu, saj je na ta način vnesel zmedo in vse zamešal.

Najbolj osnovni institucionalni izraz vzpostavitve vladajočega razreda nad izkoriščanim, ki je nekajkrat večji od vladajočega, skozi prisilo in manipulacijo javnega mnenja, torej nizko stopnjo razredne zavesti med izkoriščanimi, je mogoče najti v sistemu javnega prava, ki je nadrejen zasebnemu pravu. Vladajoči razred se ogradi in zaščiti svoj položaj kot vladajoči razred s tem, da sprejme statut oz. ustavo za operacije svoje firme. Po eni strani, s tem ko formalizira interne odnose znotraj državnega aparata, kot tudi odnose do izkoriščane populacije, ustava ustvari določeno mero pravne stabilnosti. Več kot je poznanih in popularnih idej zasebnega prava vključenih v ustavno in javno pravo, bolj naklonjena bo javnost obstoju države. Po drugi strani pa ustava in javno pravo tudi formalizira imunitetni status vladajočega razreda v odnosu do principa prvega lastninjenja. Formalizira namreč pravico predstavnikov države, da pridobivajo premoženje na neproduktiven in nepogodben način ter zagotavlja popolno podreditev zasebnega prava javnemu. Razredno pravo, t.j. ena skupina zakonov za vladajoče in druga skupina za vladane ljudi, se pojavi s tem dualizmom javnega in zasebnega prava v obliki dominacije ter infiltracije javnega prava nad in v zasebno pravo. Toda razlog za uveljavitev razrednega prava ni, kot trdijo marksisti, v tem, da zakoni in pravo ščitijo pravico zasebne lastnine, temveč se razredno pravo pojavi ravno nasprotno, v primeru, ko obstaja pravna razlika med enim razredom ljudi, ki delujejo pod in jih ščiti javno pravo, ter drugim razredom, ki delujejo v okviru in jih ščiti neko podrejeno zasebno pravo. Bolj konkretno torej trditev marksistične teorije države še posebej greši. Država ni izkoriščevalska, ker bi ščitila kapitalistove pravice zasebne lastnine, ampak ker je država sama izvzeta iz omejitve pridobivanja premoženja na produktiven in pogodben način.

Kljub tej fundamentalni zmoti pa je marksizem zaradi svoje interpretacije države kot izkoriščevalske (za razliko npr. od teorije javne izbire, ki jo vidi kot normalno firmo med ostalimi) na sledi nekaterim pomembnim dognanjem logike delovanja države. Prvič, prepoznava strateško funkcijo redistribucijskih oz. državnih programov, ki prerazporejajo premoženje. Kot izkoriščevalska firma je država vseskozi zainteresirana za vzdrževanje nizke stopnje razredne zavesti med vladanimi. Redistribucija premoženja in dohodka pa je način države, s katerim lahko vnese razdor med ljudi in prepreči oblikovanje združevalne razredne zavesti med izkoriščanimi. Še več, razdelitev same državne oblasti in moči z demokratizacijo državne ustave, odpiranjem vseh položajev oblasti vsem ljudem ter dodelitvijo pravice vsakomur, da sodeluje pri določanju državnega osebja in politike, je v resnici način zmanjševanja odpora proti izkoriščanju kot takemu. Drugič, država je v resnici center ideološke propagande in mistifikacije, kot to vidijo marksisti: izkoriščanje je v resnici svoboda; davki so v bistvu prostovoljni prispevki; nepogodbeni odnosi so v resnici "konceptualno" pogodbeni; nihče nikomur ne vlada ampak v resnici vsi vladamo samim sebi; brez države ne bi bilo niti prava, niti varnosti; brez države bi bili revni pogubljeni itd. Vse to je del ideološke strukture, katere namen je legitimizirati to, kar je v osnovi ekonomsko izkoriščanje. In tretjič, marksisti imajo tudi prav, ko opažajo tesno povezanost med državo in korporacijami, še posebej bančno elito, čeprav je njihova razlaga za ta pojav napačna. Razlog namreč ne tiči v tem, da bi malomeščanski veljaki videli in podpirali državo kot zaščitnico pravic zasebne lastnine in pogodbeništva, ampak ravno nasprotno. Veljaki pravilno dojemajo državo tako, kot je, torej pravo nasprotje koncepta zasebne lastnine in to je tudi razlog, da jo spremljajo z velikim interesom. Bolj, ko je podjetje uspešno, večja je potencialna nevarnost, da bi jo država izkoriščala, toda po drugi strani so tudi večje potencialne koristi, če mu uspe priti pod dežnik posebne državne zaščite in se tako izogniti polni teži kapitalistične konkurence. To je pravi razlog, da so poslovni veljaki tako zainteresirani za državo in njeno inflitracijo. Na drugi strani je vladajoča elita zainteresirana za tesno sodelovanje z uveljavljenimi korporacijami zaradi njhove finančne moči. Pri tem jo še posebej zanima bankirska elita, saj želi imeti država kot izkoriščevalska firma tudi popolno avtonomijo pri ustvarjanju oziroma ponarejanju denarja. S tem, ko nudi bankirski eliti udeležbo pri svojih ponarejevalskih mahinacijah in jim s pomočjo sistema bančništva z delnimi rezervami omogoča ustvarjati denar poleg tistih bankovcev, ki jih ustvarja sama, lahko država ta cilj zlahka uresniči in ustvari monopolni denarni sistem in bančni kartel pod nadzorom centralne banke. Preko te ponarejevalske povezave z bančnim sistemom in posledično tudi njihovimi največjimi klienti se dejansko vladajoči razred razširi daleč preko državnega aparata v samo jedro civilne družbe. To pa ni dosti drugačna slika, vsaj na pogled, kot tista, ki jo želijo naslikati marksisti o sodelovanju med bančništvom, uveljavljenimi poslovnimi elitami in državo.

Konkurenca znotraj vladajočega razreda in med različnimi vladajočimi razredi pelje k vedno večji koncentraciji in tu ima marksizem prav. Toda njegova napačna teorija izkoriščanja ponovno vodi k iskanju vzroka za to tendenco na napačnem mestu. Marksizem vidi to tendenco kot del kapitalistične konkurence, čeprav je ravno konkurenca v okviru čistega kapitalizma tista vrsta konkurence, ki ni oblika interakcije z ničelno vsoto. Prvi lastnik, proizvajalec, varčevalec in pogodbenik ne povečujejo svoje koristi na račun nekoga drugega. Njihove koristi ali nimajo vpliva na fizično premoženje nekoga drugega, ali pa pomenijo obojestransko korist (kot to velja za vse oblike pogodbenih izmenjav). Kapitalizem torej lahko zagotavlja dvig celotnega bogastva v družbi, hkrati pa ni mogoče trditi, da v tej ureditvi obstaja tendenca k relativni koncentraciji. Lahko pa rečemo, da so interakcije z ničelno vsoto ne samo značilne za odnos med vladajočim in vladanim, ampak tudi za odnos med konkurenčnimi vladarji samimi. Izkoriščanje, definirano kot neproduktivno in nepogodbeno pridobivanje premoženja, je možno samo tam, kjer je mogoče kaj vzeti. Zato je jasno, da če bi obstajala prosta konkurenca v poslu kraje in ropanja, bi takoj zmanjkalo stvari za odvzeti. Zaradi tega razloga je za izkoriščanje potreben monopol nad določenim teritorijem in populacijo, konkurenca med izkoriščevalci pa je po svoji naravi izločevalna in zato vodi k relativni koncentraciji izkoriščevalskih firm, kot tudi k centralizaciji znotraj vsake izkoriščevalske firme. Razvoj držav in ne kapitalističnih firm nam torej ponudi najbolj jasno ilustracijo te tendence: danes je število držav precej manjše, njihova izkoriščevalska oblast obsega precej večja ozemlja kot v prejšnjih stoletjih, znotraj vsakega državnega aparata pa je moč zaznati stalno nagnjenost k povečevanju moči centralne oblasti na račun regionalnih in lokalnih vej. Toda tudi izven okvira samega državnega aparata je mogoče zaznati nagnjenost k relativni koncentraciji oblasti z istim razlogom - ne, kot bi moralo biti do sedaj že jasno, zaradi kakšne prirojene lastnosti kapitalizma, ampak zato, ker vladajoči razred širi svojo oblast v civilno družbo s pomočjo ustvarjanja zavezništva med državo, bančništvom in korporacijami in še posebej z uveljavitvijo sistema centralnega bančništva. Če se torej državna oblast koncentrira in centralizira, je normalno, da temu sledi tudi koncentracija in kartelizacija bančništva in industrije. Skupaj s povečanjem moči države se poveča tudi moč bankirskih in korporacijskih veljakov izločanja ali onemogočanja konkurentov v obliki neproduktivnega in/ali nepogodbenega razlaščanja. Koncentracija v gospodarstvu je odraz podržavljanja ekonomske sfere življenja.

Glavni način ekspanzije državne oblasti in izločanja konkurenčnih centrov izkoriščanja sta vojna in vojaška dominacija. Konkurenca med državami pelje k vojnam in imperializmu, saj so njihovi interesi kot centri izkoriščanja po naravi nasprotujoči. Še več, dejstvo, da ima vsaka od njih interno na razpolago instrument obdavčevanja in popolno moč ustvarjanja denarja, omogoča vladajočemu razredu, da plačilo za svoje vojne obesi drugim. Logično je, da je tisti, ki mu ni potrebno plačati za svoje tvegane podvige iz lastnega žepa, ampak lahko v to prisili druge, nagnjen k bolj tveganemu obnašanju in hitreje poprime za orožje, kot bi sicer. Marksizem, v nasprotju s prepričanjem večine tako zvanih malomeščanskih družbenih ved, zadane dejstva: prav zares obstaja v zgodovini nagnjenost k imperializmu in največje imperialistične sile so zares najbolj napredni kapitalistični narodi. Toda razlaga je še enkrat več napačna. Država sama, namreč, kot tista institucija, ki je izvzeta iz kapitalističnih pravil pridobivanja premoženja, je po naravi agresivna in zgodovinski dokazi tesne povezanosti med kapitalizmom in imperilaizmom samo navidezno nasprotujejo temu. Razlago za to povezanost najdemo povsem enostavno v dejstvu, da mora imeti za uspeh v meddržavnih spopadih država na razpolago (relativno) dovolj ekonomskih resursev. Ob vsem ostalem nespremenjenem bo namreč vojno vedno dobila država, ki ima na voljo več resursev. Država kot izkoriščevalska firma ima po naravi destruktiven vpliv na bogastvo in akumulacijo kapitala, saj bogastvo ustvarja izključno civilna družba, zato bolj šibka kot je državna moč izkoriščanja, več bogstva in kapitala družba ustvari. Čeprav morda na prvi pogled to izgleda paradoksalno, toda bolj šibka oziroma bolj liberalna ko je država navznoter, bolj kot je razvit kapitalizem - razvito kapitalistično gospodarstvo namreč nudi večji vir bogastva za državo - bolj je bogata država, ki se lahko nato udejanja v več in bolj uspešnih osvajalskih vojnah. Ta odnos lahko tudi razloži, zakaj so bile v začetku države zahodne Evrope, predvsem Velika Britanija, vodilne imperialistične sile in zakaj so v 20. stoletju to vlogo prevzele Združene države.

Podobno jasna in zopet popolnoma nemarksistična razlaga obstaja za pogsto marksistično opazko, da so bančni in poslovni veljaki navadno med najbolj zagretimi zagovorniki vojaške moči in imperialističnega osvajanja. Do te podpore ne pride zato, ker bi bilo izkoriščanje pogoj za razširitev kapitalističnih trgov, ampak zato, ker širitev podjetij pod državno zaščito in z državnimi privilegiji zahteva tovrstno državno zaščito tudi v tujih državah in zahteva, da država z neproduktivnim in nepogodbenim odvzemanjem premoženja onemogoča tujo konkurenco na isti način ali še bolj kot domačo. Bolj natančno, veljaki podpirajo imperializem, če ta podpora lahko vodi v položaj vojaške dominacije lastne zavezniške države nad drugo, saj je iz tega položaja vojaške moči potem mogoče ustvariti sistem, ki mu lahko rečemo denarni imperializem. Dominantna država uporabi svojo superiorno moč za uveljavljanje politike mednarodno koordinirane inflacije, kjer njihova lastna centralna banka diktira tempo ustvarjanja denarja, centralne banke ostalih držav pa morajo uporabljati valuto superiorne države kot rezervno valuto, ki služi kot osnova za ustvarjanje lastne valute. Tako lahko skupaj z dominantno državo kot prvi prejemniki novo ustvarjenega denarja (rezervne valute) bančni in poslovni veljaki, povezani z dominantno državo, skoraj brez stroškov odvzemajo premoženje tujim lastnikom in proizvajalcem. Tako se nad izkoriščanim razredom v nadvladanih ozemljih ustvari dvojna plast izkoriščanja, najprej v obliki domače države in elite, nato pa še v obliki dominantne tuje države in njihove elite, kar povzroča dolgoročno ekonomsko odvisnost in relativno gospodarsko stagnacijo v primerjavi z dominantno državo. In ta - zelo nekapitalistična - situacija karakterizira status Združenih držav in ameriškega dolarja ter vodi do pravilnih obtožb na račun ekonomskega izkoriščanja s strani Združenih držav in dolarskega imperializma.

In končno, vedno večja koncentracija in centralizacija izkoriščevalskih moči vodi do ekonomske stagnacije, ki pripelje do objektivnih razmer za končno pogubo teh sil in pojav brezrazredne družbe, ki je zmožna ustvarjanja nezaslišane ekonomsko prosperitete.

V nasportju z marksističnim prepričanjem pojav takšne družbe ne bo posledica kakšnih zgodovinskih zakonov. Tovrstni neizogibni zgodovinski zakoni, kot jih dojemajo marksisti, v resnici ne obstajajo. Niti ne bo pojav te družbe posledica tendence zmanjševanja stopnje profita zaradi vedno višje organske kompozicije kapitala (t.j. povečanje v razmerju fiksnega kapitala proti variabilnemu), kot je razmišljal Marx. Ravno tako kot je teorija vrednosti po delu nepopravljivo zmotna, tako je tudi zakon o tendenci padanja stopnje profita, ki temelji na njej. Izvor vrednosti, obresti in profita namreč ni samo v izdatku za zaposlene, ampak je veliko bolj splošen: človeško delovanje, t.j. uporaba redkih resursev pri zasledovanju ciljev s strani osebkov, ki so omejeni s časovnimi preferencami in negotovostjo (nepopolnim znanjem). Nobenega razloga torej ni, da bi imele spremembe v organski kompoziciji kapitala kakršnokoli sistematično povezavo s spremembami obresti in porfita.

Namesto tega se verjetnost nastanka kriz, ki stimulirajo razvoj višje stopnje razredne zavesti (t.j. subjektivnih razmer za strmoglavljenje vladajočega razreda), poveča, če uporabim enega Marksovih najljubših izrazov, zaradi "dialektike" izkoriščanja, ki sem se je dotaknil že zgoraj: izkoriščanje uničuje proces ustvarjanja bogastva. Zato torej v konkurenci izkoriščevalskih firm, t.j. držav, manj izkoriščevalske in bolj svobodne navadno premagajo bolj izkoriščevalske, ker lahko črpajo iz večje zaloge resursev. Proces imperializma ima uvodoma dokaj osvobajajoč vpliv na družbe, ki pridejo pod njegov nadzor, saj je relativno bolj kapitalistični družbeni model izvožen v relativno manj kapitalistične (bolj izkoriščevalske) družbe. Na ta način se stimulirajo produktivne silnice, ekonomska integracija se poveča, delitev dela se poglobi, ustvari se resnično svetovno tržišče. Kot posledica se poveča populacija in pričakovanja glede gospodarske prihodnosti se dvignejo v nepredstavljive višave. Toda s tem ko v procesu imperialističnega osvajanja pride do monopola nad izkoriščanjem, meddržavna konkurenca usahne ali je celo odpravljena in zunanje omejitve moči internega izkoriščanja in razlastninjanja dominantne države počasi izginejo. Bolj ko se vladajoči razred približuje končnemu cilju svetovne dominacije, bolj se povečuje interno izkoriščanje, obdavčevanje in regulacija. Sledi ekonomska stagnacija, visoka globalna pričakovanja postanejo ogrožena, ta vedno večji zaostanek gospodarske realnosti za ekonomskimi pričakovanji pa je klasična situacija za nastanek revolucionarnega potenciala. Pojavi se močna potreba po ideoloških rešitvah za nastajajoče krize in vedno bolj razširjeno spoznanje dejstva, da državna vladavina, obdavčevanje in regluacija - daleč od tega, da bi nudile rešitev - pravzaprav same po sebi tvorijo ravno tisti problem, ki ga je potrebno premagati. Če je v tej situaciji gospodarske stagnacije, kriz in ideološke streznitve, ponujena pozitivna rešitev v obliki sistematične in obširne libertarianske filozofije skupaj s svojo ekonomsko različico, Avstrijsko ekonomsko šolo, in če to ideologijo širi aktivistično gibanje, potem izgledi za prelevitev revolucionarnega potenciala v aktivizem postanejo zares pozitivni in obetajoči. Protidržavni pritiski se bodo stopnjevali in vedno bolj peljali k raztapljanju oblasti vladajočega razreda ter države kot njihovega orodja izkoriščanja.

Kljub temu pa, ko in če se to zgodi, v nasprotju z marksističnim modelom to ne bo izhajalo iz družbene lastnine proizvodnih faktorjev. Družbena lastnina namreč ni samo ekonomsko neučinkovita, kot je že bilo pojasnjeno, ampak je tudi nezdružljiva z idejo "odmiranja države." Če so proizvodni faktorji v skupni lastnini in če realistično predpostavljamo, da se zamisli vseh ljudi, kako uporabiti te proizvodne dejavnike, ne ujemajo (kot po kakšnem čudežu), potem ravno družbena lastnina proizvodnih dejavnikov zahteva neprestane aktivnosti države, t.j. institucije, ki prisilno uveljavlja voljo enega človeka nad drugim. Namesto tega je odmiranje države, in s tem konec izkoriščanja ter začetek svobode in nezaslišane ekonomske prosperitete, doseglivo samo ob uveljavitvi družbe, ki temelji izključno na zasebni lastnini in ki jo ureja izključno in samo zasebno pravo.

Opomba: literaturo in zapiske najdete na povezavi na originalno besedilo na vrhu.
Prevod: Matej Avsenak Ogorevc

(Ne)kulturno ministrstvo

Koliko gneva proti ukinitvi samostojnega Ministrstva (beri: birokracije) za kulturo, oz. prenašanje le-tega pod okrilje drugega ministrstva! Očitno je neto prejemnikov te mreže več kot sem mislil, še bolj verjeten razlog za vse grmenje pa je, da to gibanje nima veliko veze s samo vsebino, ampak je priročno bojišče za napenjanje mišic političnih in interesnih skupin. Še posebej me v nakazano smer napeljuje to, da nisem slišal nobene pritožbe na sredstva, namenjena kulturi, ampak samo na to, da vodja te birokracije ne bo več imel naziva minister in da ne bo več sedel za najbolj pomembno in vplivno mizo v državi. Priznavam pa, da sem lahko kaj preslišal, zadevo sem namreč več ali manj spremljal iz naslovnic.

Kakorkoli, če za trenutek spustim ves ta hrup mimo in izklopim propagandni šunder - kaj v resnici leži za vsem skupaj? Katere predpostavke poganjajo to strašansko borbo? Vse skupaj stoji na predpostavki, da brez birokracije za kulturo, kulture ne bi bilo, ali pa bi usahnila do neprepoznavne ravni. Človek bi degeneriral nazaj v jamskega človeka, knjige bi uporabljali za kurjavo, kitare za igranje tenisa in čopiče za umivanje zob. Toda zahvaljujoč brezmejni preudarnosti varuhov kulturne iskrice na naših ministrstvih, je človek še vedno človek in knjige so za zdaj na varnem. Vendar pozor, nevarnost nikoli ne mine!

Toda kakšna je v resnici dinamika te ureditve? Za začetek zavrnitve zgornje teze je potrebno poudariti, da kultura pač ni neka objektivna zadeva, za zagotovitev katere bi morali zgolj zbrati vrhunske in najbolj sposobne strokovnjake, ki bi se usedli za skupno mizo in ugotovili, kaj kultura je in kdo si zasluži podporo. Kultura za vsakega posameznika predstavlja nekaj drugega in vsak evro, ki ga porabi kulturno ministrstvo, je tisti evro, ki ga vi niste mogli porabiti za to, kar se vam zdi kvalitetno kulturno udejstvovanje. Če se vaše ideje o tem, kaj je dobra kultura, ne ujemajo z idejami politika ali birokrata, ki razporeja vaš denar, smola. Če pa se že ujema, zakaj bi potem morali plačevati zelo drago birokracijo, ki pošilja denar tja, kamor bi ga sicer že sami? Se sliši nelogično? Argument je naslednji: dragi državljan, za začetek vam moramo vzeti vaš denar, s katerim bomo zgradili ogromno organizacijo. Veliko tega denarja bomo namenili za svoje plače, svojo potrošnjo in lastne koristi, nekaj pa ga bomo namenili tudi za tiste aktivnost, ki jih mi sami definiramo kot kultura. Vaš vpliv na potrošnjo tega denarja je enak nič in vpliv vaših pripomb prav tako. Kultura ni več subjektivna vrednota vsakega posameznika ampak subjektivna sodba nas, ki smo na položajih, in to potem postane objektivno merilo za vse ostale. Vaše kimanje naši izbiri je obveza in vsakršen poskus ukinitve denarne podpore našim odločitvam je kaznovana z odvzemom prostosti. Kultura, pa taka!

Če ste eden od podpornikov Ministrsva za kulturo, ste gotovo kdaj razmišljali, da tista vrsta kulturne dejavnosti, ki je vam blizu, ne dobiva dovolj sredstev (in kot implikacija, da bi jo morala država bolj podpirati). Pomislite - eden od razlogov, zakaj jih ne, je, da ste vi in vaši somišljeniki morali plačati ogromno svojega dohodka, ki bi ga sicer lahko namenili ravno podpori te vrste kulture, državi v obliki davkov. In drugič, država je že zdaj velik del financiranja kulture. Zakaj bi predpostavljali, da bodo kulturne dejavnosti, ki so vam blizu, ob večjem proračunu za Ministrstvo za kulturo dobile več sredstev? Bolj realno je, da bodo ob večjem proračun podporo dobile iste vrste dejavnosti, le v večjem obsegu.

Če pa vrsta kulture, ki vam je blizu, sedaj prejema podporo države, in se bojite ukinitve le-te, bi na te bojazni odgovoril na dva načina. Prvič, glede na to, koliko denarja se zgubi v črni luknji državne birokracije, vsak evro te podpore zahtva verjetno nekaj evrov obdavčitve. Realno je pričakovati, da bi z ukinitvijo teh programov in zmanjšanjem davkov ostalo dovolj sredstev v rokah zasebnih podpornikov teh kulturnih aktivnosti, da bi več kot nadomestla izpad državne podpore. In drugič, pri vsem skupaj se velja še enkrat vprašati, kaj sploh je kultura. Če kulturo definiramo kot duhovno, osebnostno, intelektualno in kreativno izpopolnjevanje in bogatitev človeka, in če človeka vzamemo kot individuuma, ki ima vsak svojo naravo in karakter, potem postane jasno, da je ideja o poti in ciljih takšnega izpopolnjevanja za vsakega posameznika nekaj unikatno svojega. Če davkoplačevalcu vzamemo pravico, da tisti del svojega dohodka, ki mu je bil odvzet, namenja za tisto vrsto kulture, ki mu/ji je všeč, in ga s pomočjo sile namenimo plačilu tistih umetnikov, ki so blizu človeku, ki sedi na poziciji odločanja, s tem izvajamo vsiljevanje volje enega nad drugim iz pozicije moči, kar pa je zelo težko zagovarjati v okviru poslanstva širjenja kulture. Še več, s tem ko posamezniku odvzamemo moč odločanja o načinu svojega kulturnega bogatenja, v bistvu zaviramo razvoj kulture na individualnem in splošnem nivoju in ga nadomeščamo z razvojem birokracije in razvojem abstraktvnih dejavnosti, ki so tuje tistim posameznikom, ki jim niso podpore namenili prostovoljno, ampak so bili v to prisiljeni.

Torej ne, kulturno ministrstvo, samostojno ali pod dežnikom kake tretje birokracije, ni sinteza kulture ampak njena antiteza.

Matej Avsenak Ogorevc