Večina delodajalcev je lopovov - komentar

Pa se je zgodilo. Moj prispevek Virantova ljubezen s komentarjem članka, ki je bil objavljen na Mladina.si, je dobil epilog. Nekoga, ki je sicer moj znanec, so moji pogledi zmotili do te mere, da je napisal lepo število pripomb na moje ideje o dogajanju po volitvah, kar je seveda vedno dobrodošlo. Ker je tema že skoraj pase, se bom poskušal omejiti pri odgovorih na strogo strankarske teme na minimum in se bolj posvetiti vsebinskim zadevam. Za ta namen sem teme oštevilčil, da ne bo potrebno preveč kopiranja branja, za spremljanje pa bo verjetno vseeno potrebno prebrati prvotni prispevek. Moji odgovori so v poševni pisavi.

(1) "Ne gre za avtorjevo sposobnost branja misli vseh Slovencev, pač pa za komentar Virantovega pogajanja za vstop v koalicijo. Seveda je povsem normalno, da dve stranki nista kompatibilni v svojih programih. Problem nastane takrat, ko se v predpogajanjih nekaj dogovoriš, potem pa ta dogovor naenkrat postane brezpredmeten. Če bi bilo sodelovanje PS in DLGV res brca v obraz volilcem, bi taisti volilci to vedeli že pred, med in po volitvah. Tako pa se je o tem začelo govoriti, ko je postalo jasno, da DLGV nikoli ni imela resnega namena sodelovati s PS. Če bi bilo res, da Viranta zanima samo to, kako lahko v koaliciji uresničuje svoj program, potem tudi Janša ne bi dobil državotvornih resorjev, pa zdaj vidimo, da se to ne bo zgodilo. Torej lahko debato o obljubljanju in izdaji svojega volilnega telesa razširimo še kam drugam, tudi v etični smeri." 

Avtor je zapisal, da smo se vsi spraševali, kaj se je pa zdaj zgodilo - to je bil njegov komentar odločitve Liste Virant. Moj upravičen vtis je bil, da je s tem želel amplificirati ogorčenost levice, da ne bo imela vlade, in dajati vtis, kot da to ogorčenost deli celotna Slovenija. Seveda celotna Slovenija ni delila te ogorčenosti in da bi avtor kaj takega lahko zapisal kredibilno, bi moral brati misli vseh Slovencev. Izjavo "ko se v predpogajanjih nekaj dgovoriš, potem pa ta dogovor naenkrat postane brezpredmeten" je zelo težko zagovarjati, če nisi dejansko bil prisoten na (pred)pogajanjih. Kaj točno so se dogovorili, ne vemo, iz vseh reakcij v javnosti (Pezdir et. al.) pa je mogoče sklepati, da dogovra ni bilo oz. da so si bili zelo daleč pri stališčih.

(2) "Da je Štefančič jr. blizu ljubljanskemu županu, je seveda lahko samo in izključno kleveta. Kdorkoli ga pozna, bi se temu lahko samo bridko nasmejal. Se pa strinjam, da je greška v koracima misliti, da si že v koaliciji, ko resnično še nisi. Pač se je Janković še malo bolj podučil o mehanizmih strankarske politike pri nas."

Ne pravim, da sta si Stefančič in Janković blizu. Toda da bi vedel, kaj nekdo razmišlja, a) ti mora slednji to zaupati, b) mu lahko bereš misli. Celoten članek tendera k temu, da prikaže Jankovića kot žrtev, ki ga je Virant hudobno zlorabil, po tem ko je bilo že vse dogovorjeno. Ne da bi katerokoli od strank zagovarjal, lahko trdim, da to enostavno ne drži. Kaj so se pogovarjali in kaj si je kdo ob tem mislil, lahko ve le tisti, ki je bil tako ali drugače zraven, kako blizu dogovra so bili, pa je mogoče sklepati iz tega, kar se je videlo v javnosti. In iz tega je mogoče sklepati, da niso bili blizu.

(3) "Tu avtor seveda komentira politično igro vpletenih. Pri poudarku VSI je mišljeno vsi razen njegovih lastnih poslancev. To smo videli, ko so prišla »politično« nepričakovana polena pod noge, naprimer iz vrst domnevnih zaveznikov SD. Ne gre za štetje poslanske podpore pri glasovanju. Ampak ok, tudi tega se ne da kritizirat na ideološki ravni, pač ga je nategnu tud Pahor. Razloge za to najbrž najbolje poznata sama dva." 

Če je avtor mislil vsi razen lastnih poslancev, bi morda kazalo to tudi zapisati. Sicer pa tudi to ne zdrži, ker je dobil, z izjemo dveh glasov, tudi podporo DeSUS in SD, vključno s Pahorjem. Seveda gre za poslansko podporo pri glasovanju. Mandatar, vlada in koalicija stojijo ali padejo pri poslanski podpori, vse ostalo je drugotnega pomena.

(4) (5) "Ne vem, zakaj ta komentar ne bi vzdržal merila presoje. Spet, avtor se tu ne dotika matematike poslanske podpore, pač pa dogovarjanja o koaliciji pred glasovanjem v DZ. To, da Jankovića ni v celoti na glasovanju podprla niti njegova stranka, je po moje prej nek statement nekaterih glasovalcev, da šibke koalicije ne podpirajo. Ne verjamem, da bi v primeru sodelovanja DLGV rezultat izpričeval enako razmerje." 

Kaj so pogovori o kolaiciji pred glasovanjem, če ne dogovori o poslanski podpori? Avtor piše "nihče noče z njim v koalicijo" in to pač ne drži. 42 poslancev je želelo v njegovo kolaicijo. Kdo sta bila 2 glasova, ki sta bila proti, se ne ve. Ampak dejstvo je, da avtor močno pretirava, ko pravi, da nihče ni želel z njim. Ne drži.

(6) "Seveda koalicijskih pogajanj ne moreš spravit v enak logični okvir, kot je nakupovanje avtomobila v salonu. Če jih, potem tudi sam potrebuješ obsežnejše poznavanje političnih mehanizmov. Zgolj v razmislek: Jankovićevo pomanjkanje koncepta v koalicijski pogodbi je kot površen skupek pripomb drugih pogajalskih skupin ocenila samo in izključno DLGV. Na ta način se nista odzvali ne NSi, ne SLS, ne DESUS. Poleg tega, če so razhajanja tako resna, zakaj ne rečeš, da nisi kompatibilen in pika? Opravičevanje lastnih potez veliko prej vzbuja občutek, da nekaj prikrivaš, kot pa da si pošten glede »vsebinskih razlogov«. Če imaš potrebo svojemu volilnemu telesu pojasnjevat razloge za takšno in drugačno obnašanje v pogajanjih, potem najbrž nimaš razdelanega odnosa z njim. Ampak recimo, da je to normalno, glede na porodne krče nove politične struje pri nas. Benefit of a doubt." 

Seveda lahko enako obravnavaš koalicijska pogajanja z nakupovanjem avtomobila. V obeh primerih gre za isto dinamiko, gre za pogajanje dveh strank o načinu izmenjave stvari, ki so pod njihovim nadzorom. Pri obeh vstah pogajanj obe stranki razmišljata na isti način - koliko sem še pripravljen dati, da se mi splača iti v dogovor in bom na koncu bolj zadovoljen, kot sem trenutno. Razlika med "političnimi mehanizmi" in zasebnimi je samo to, da se v prvem primeru prodaja tuja lastnina. Sicer pa se NSi in SLS nista odzvali, ker sploh nista bili del pogajanj. In glede opravičevanja - saj ravno to so povedali: nismo kompatibilni. Seveda to ni dovolj, ker se takoj za tem zastavi vprašanje, zakaj niso kompatibilni. In odgovor: niso kompatibilni zaradi vsebinskih razhajanj. Ne razumem, v čem je problem.
 
(7) "Seveda ga je pretental. Ampak to ne ocenjujem kot blazno pomembno, saj se vsi med seboj skušajo vsaj v neki točki na tak ali drugačen način nategnit. Si pač kot mlada in še vedno neizoblikovana demokracija še vedno na ta način merijo, kdo ima daljši k****. Izvolitev predsednika DZ je vsekakor poglavje, ki ga je Janković izpeljal zelo nevešče in nerodno in je bil zato tudi kaznovan. Se strinjam, da tu Viranta ne gre izpostavljati kot akterja, ki v tej zgodbi ne vem kako izstopa."

 Ok, v bistvu se strijnamo, razen to, da je "nategovanje" stvar neizoblikovane demokracije. Nisem zasledil, da v državah z daljšo tradicijo demokracije ne bi bilo nategovanja. 

(8) "To je seveda s tvoje strani zelo naivno. Ne moreš namreč kar tako enačiti politike na lokalni in državni ravni. Sploh v Jankovićevem primeru, ko je v mestu vladal z absolutno večino, kar je oceane stran od državne politike konsenza, kjer niti najmanj ne moreš računati na absolutno večino, mislim, da jo ima v tem trenutku na celem svetu samo Viktor Orban. Da je za Jankovića državna politika neznan teren, je bilo precej očitno kar nekajkrat. Vse to ne kot opravičilo Jankoviću, pač pa čisto kot golo dejstvo. Mimogrede, politični Tona je že nekaj časa viden član ugledne evropske institucije, kamor ga ni nastavila nobena golazen »sil kontinuitete«. Razen če »Kučanove lovke« zapirajo poti tudi po bruseljskih hodnikih..."

Sploh ne enačim lokalne in državne politike. Moj odziv je bil izključno na to, da naj bi bil Janković biznismen in da je politika zanj tuja. Zato tudi pravim pogojno. Glede na njegovo zgodovino je nemogoče trditi, da je politika zanj tuj teren. Da se sam še nikoli prej ni udejstvoval tako visoko na državni ravni, ni mogoče zanikati, da pa teh mehanizmov ne pozna, malo težje.
 
(9) "Tu se recimo s tabo popolnoma ne strinjam. To, da izvoljeni ni z ničemer zavezan držati se ustne pogodbe, ki jo je dal svojim podpornikom, samo pojasnjuje nivo naše politike in politikov in evolucijsko stopnjo demokracije pri nas, ki je vsekakor še vedno zelo v povojih. Da pa bi bilo to univerzalna resnica, pa je zgrešeno. Ravno v tem je point, da izvoljeni potem v DZ RESNIČNO uresničujejo svoj program, oz povedano drugače, da je z izvolitvijo ODGOVOREN do svojih podpornikov in njihovih želja, na kakšen način naj bi se v prihodnje urejalo njihovo življensko okolje. Ampak do tega bomo še prišli v prihodnosti...upam! Moram priznat, da tudi ne vidim logike v tem, ko primerjaš različne nivoje kraje. Socialna politika je vse prej kot samo prikrit nivo državne kraje in izkoriščanja državljanov. Je univerzalna ločnica, ki države ne meče v isti koš s podjetji, kar je edino prav. Razen, če ti odgovarja ideja, da si odvisen samo od sebe in lastne sposobnosti biti uspešen. Jaz tako državo zavračam, ker nisem indiferenten do ljudi, ki imajo slabše možnosti, slabša primerjalna izhodišča, so žrtve nepredvidljivih življenskih stisk ali imajo bognedaj nižje ambicije od entuziastičnih povzpetnikov.
Glede prisilnega davčenja...ne vem kaj s tem misliš. Davki polnijo državno blagajno in s tem dajejo državi denar, da razvija svoje programe. Če imaš etične zadržke do pobiranja davkov, je to druga stvar. Način davčenja je seveda vedno predmet debate, ki pa je v našem prostoru itak vedno prisotna. Kot je tudi prav, kajti gre za zelo občutljiv del državne naravnanosti. Prav je, da se o tem veliko govori. Da pa celotno davčno politiko svedeš na nek kafanski a) b) c) feedback okradenih državljanov, predvsem meni daje vedeti, da ne veš točno o čem govoriš. To ti bo potrdil vsak davčni strokovnjak, levi ali desni ali srednji. 

Ne gre za vrpašanje, na kakšnem nivoju je naša demokracija, ampak za strukturo vsake demokratične družbene ureditve. Prvi problem te "pogodbe" je, da je precej nedefinirana. Predvolilne obljube so skoraj vedno podane v smislu "izboljšali bomo življenje upokojencev" ali "delavcem bomo zagotovili to in ono". Toda ničesar od tega se ne da narediti, ne da bi vedel, kakšne so želje in preference vsakega posameznega delavca in upokojenca, ki mu želiš izboljšati stanje. Tu se človeka nepravilno obravnava kot skupino, kot da ima skupno in skupinsko zavest, in ne kot posameznika. Podjetja, ki delujejo na (prostem) trgu, imajo mehanizem za ugotavljanje različnih preferenc posameznikov, ki se mu reče profit. Profit je signal, ki sporoča podjetjem, kaj potrošniki želijo. Če ponudim trgu nekaj novega na dovolj dober in učinkovit način, da bom ustvaril večji dobiček, pomeni, da so potrošniki to zaznali kot nekaj dobrega in v seriji prostovoljnih izmenjav kažejo, da to želijo. Tisti, ki pač želijo. Ostalim ni potrebno tega kupovati. V državnem aparatu tega mehanizma ni in politiki, če že imajo dobre namene, zaradi tega ne morejo vedeti, kaj je dobro za ljudi in za posameznike ampak lahko le ugibajo, ustvarjajo t.i. rešitve ena za vse (one size fits all), ki so uvaljavljene ne prostovoljno, kot je to na trgu, ampak prisilno. O ekonomiki države, ki se financira s prisilno pobranimi sredstvi, več tukaj, tukaj, in tukaj.

Da je problem nesledenja predvolilni pogodbi izključno pojav mlade demokracije ne drži. Če spremljamo izjave Obame, obeh Bushov, pa nazaj do Reagana, in F.D. Roosevelta itd. (celo Jefferson je za časa predsednikovanja kršil nekatere svoje zaveze in principe) - vsi so eklatantno kršili svoje predvolilne obljube. G.W. Bush je celotno svojo predvolilno kampanijo gradil na nevmešavanju ZDA v notranje zadeve drugih držav. No, pa smo videli, kako se je to izšlo. In njegova odgovornost do volivcev? Posledice? Ko je politik oz. funkcionar enkrat na poziciji, lahko počne praktično kar želi, neodvisno od svojih obljub, dokler ga ne zamenja nekdo, ki pa ima potem spet popolnoma isto moč in pooblastila, in krog se nadaljuje...

Problem pri izjavi o socialni politiki je, da jo a priori jemlje kot nekaj dobrega, ne da bi bila za to pokazana jasna vzročno posledična povezava. Ko se država loti socialne politike, domnevno z dobrimi nameni, takoj sama sebe demanitra in poruši svoj namen, ker mora zato, da bi naredila nekaj dobrega, najprej storiti nekaj slabega, in sicer mora vzeti nekomu drugemu denar oz. premoženje. Ko se enkrat začne graditi socialna birokracija, je drug probem ta, da gre ogromno denarja za birokracijo in tistega denarja, ki ga resnično prejmejo ljudje, potrebni pomoči, ostane bolj malo. Tom Woods v svoji knjigi Rollback ocenjuje, da vsaj 2/3 denarja, namenjenega socialnim programom, poje birokracija. Če temu dodamo še oceno Jamesa Paynea, da skupni javni in zasebni strošek vsakega pobranega evra znaša 65 centov, lahko ugotovimo, da vsak evro, ki ga dobi prejemnik socialnega programa, stane 5 evrov (kar pomeni, da bi za ekvivalentno pomoč potrebnim ljudem zasebni sektor moral nameniti zgolj znesek v višini 20% državnega proračuna, da bi dosegel isti učinek). Tudi dinamika take ureditve je kontraproduktivna. Ker socialna pomoč ni financirana prostovoljno, je organizaciji, ki zraste okoli nje, vseeno, koliko je učinkovita, oziroma ima celo interes, da revnih in pomoči potrebnih nikoli ne zmanjka, saj bi to pomenilo konec tej organizaciji. Še več, v interesu ji je, da to število narašča, saj s tem lahko upraviči višji proračun v naslednjem letu. Na ta način se tudi vedno bolj ustvarja sloj ljudi, ki je odvisen od države in si vedno težje sam pomaga. Po drugi strani pri donacijah in prostovoljno financiranih dobrodelnih organizacijah donatorjem, ker darujejo svoj lastni denar, ni v interesu, da te organizacije ne znižujejo stopnje revščine. Če bom iz leta v leto doniral denar organizacijam, ki se ukvarjajo z zmanjševanjem revščine, lahko umaknem svojo podporo in jo ponudim drugi organizaciji, če nimajo pozitivnih rezultatov. Nadaljnji problem je, da vsaka državna vpletenost v socialno politiko močno zmanjšuje prostovoljne donacije za dobrodelne namene, saj vsak, ki si to lahko privošči, razmišlja, da že tako plačuje visoke davke, ki naj bi solidarnostno pomagali revnim, zakaj bi plačeval dvakrat še v obliki prostovoljnih prispevkov. Nadalje, najbolj bi lahko pomagali ljudem z nizkimi dohodki, če bi umaknili ogromno davčno breme, ki ga morajo plačevati državi. S tem jim namreč preprečujemo, da bi lahko kaj privarčevali in si zagotovili, da ob izgubi službe ne bi bili takoj v krizi ampak bi se lahko naslonili na svoja privarčevana sredstva. S tem, ko nenormalno obdavčujemo podjetja in denar namenjamo za socialno birokracijo, pa drastično zmanjšujemo stopnjo investiranja v nov kapital, kar pomeni, da otežujemo proces formiranja kapitala, s katerim bi bilo delo bolj produktivno in posledično višje plače. In nazadnje je tu še etična predpostavka - ne želim živeti v družbi, kjer ne skrbimo drug za drugega. To, da prisilim soseda, da plačuje visoke davke, ki se potem zgubijo v črni luknji državnih financ, ni nič bolj solidarno, kot če bi šel na njegova vrata s pištolo v roki in od njega zahteval denar za bolno mati svoje prijateljice. Solidarni smo takrat, ko nekaj damo iz lastnega žepa, ne pa takrat, ko krademo denar drugim, da ga namenimo za državno potrošnjo vprašljivih namenov in mizernih rezultatov.

Nadalje bi morda veljalo pogledati še nekaj statistike. Čeprav sama po sebi ne more dokazati teze, lahko vendarle ilustrira situacijo. Leta 1965 je bil v ZDA vpeljan program Medicaid, ki je državno financirani zdravstveni program za ljudi z nizkimi dohodki. Toda statistika kaže, zanimivo, da je bila pred uvedbo programa Medicaid stopnja sprejetja v bolnice za družine z dohodkom $3000 ali manj 107 na 1000 družin, medtem ko je bila za družine z dohodkom $10.000 ali več le 89 na 1000 družin. Pred programom Medicaid so osebe z nižjimi dohodki obiskale zdravnika povprečno 4,3 krat letno, osebe z višjimi dohodki pa 5,1 krat letno. Razlog leži v tem, da so bolnice in zdravniki razumeli, da je del njihove naloge, da zagotavljajo brezplačno oskrbo ljudem, ki si je niso mogli privoščiti. Podobno je stopnja revščine v ZDA konstantno padala s 95% v začetku prejšnjega stoletja (brez kakršnihkoli državnih programov), dokler ni dosegla 12-14% v 1960ih letih, ko je Lyndon Johnson začel uresničevati svoj program The Great Society, od takrat naprej pa je stagnirala približno na isti ravni. Več o tem v knjigah Rollback (T. Woods) in Losing Ground (C. Murray).

Pomembno se je še vprašati, katera predpostavka leži za domnevo, da mora država izvajati socialno politiko. Za tem leži domneva, da zasebniki svojega denarja enostavno ne bi namenili za pomoči potrebnim. Ali smo res tako paranoični, da ne zaupamo samemu sebi in drugim, da bi pomagali sosedom, prijateljem, družini in popolnim neznancem v stiski? Ali bi res bili tako zlobni, da bi mislili le na svoje koristi? Že zdaj obstaja obilo humanitarnih organizacij in spontanih akcij, ki so financirane s prostovoljnimi prispevki. Če bi bili davki nižji, bi jim lahko namenili še več sredstev. Sicer pa, če s(m)o ljudje res tako zlobni, da brez prisile ne bi pomagali drugim - ali ni potem nesmiselno, da tem istim ljudem zaupamo, da izbirajo naše (potemtakem zlobne?) voditelje na volitvah? In če s(m)o vsi ljudje res tako zlobni, zakaj bi bili potem isti ljudje, ki delajo v državnih socialnih programih in razporejajo porabo, tako benevoletni, da jim zaupamo razporejanje tega denarja. Ali za njih ne velja, da bi brez prisile mislili le nase? 

In še za zaključek tega vprašanja - potrebno se je zavedati, da lahko revnim pomagamo le s tem, kar ustvarimo. S tem ko država v imenu socialne politike obesi visoke davke na produktivni zasebni sektor, ovira ravno tisti proces, s katerim ustvarjamo stvari, s katerimi bi dejansko lahko pomagali pomoči potrebnim. Z visokimi davki, ki zavirajo produktivni sektor pri ustvarjanju stvari, ki jih potrebujemo, samo zagotavljamo, da imamo vsi skupaj manj in da je zasebni sektor demotiviran za ustvarjanje stvari, ki jih potem ne moremo dati revnim in bolnim.

(10) "Spet prirejena logika. Da rečeš, da je ljudstvo nekoga izvolilo, seveda pri tem misliš na večino, ki jo je stranka dobila na volitvah. Dobesedno obešanje na številke nakazuje, da si zgrešil point, ki ga avtor izpostavlja. Da rečeš, da 72% folka ni volilo PS, to ne pomeni, da je teh 72% glasovalo proti PS. Vsak je pač glasoval za svojega in na koncu dobiš zmagovalca volitev. Izraz »Ljudstvo je izvolilo tega in onega« je VEDNO uporabljen metaforično, s tem v mislih. Ljudstvo kot neko absolutno telo seveda nikoli ni nikogar izvolilo. Gre za frazo, ki se v politologiji stalno uporablja. Če si jo želiš interpretirat drugače, je to seveda tvoja pravica." 

Popolnoma jasno mi je, da je avtor tu imel v mislih relativno večino in relativnega zmagovalca. Toda njegova implikacija je bila, da bi zaradi dejstva, da je dobil relativno večino, moral on (Janković) sestavljati koalicijo in da je vsaka druga vlada nelegitimna. V zgodovini se je že neštetokrat zgodilo, da je relativni zmagovalec moral prepustiti sestavo vlade drugi stranki, ker si ni mogel zagotoviti večine v parlamentu. Ni dovolj, da si relativni zmagovalec, sestaviti moraš koalicijo.
 
(11) "Zgrešil point avtorja...kar me sicer ne čudi, če stvari bereš z vnaprej donešeno sodbo...your choice" 

(?) Kaže, da mi kognitivne sposobnosti ne sežejo dovolj visoko, da bi to razumel. Vredu.
 
(12) "Da v tej točki poudarjaš »staro ponavljajočo se marksistično pravljico« nakazuje, da spet ciljaš drugam kot avtor. Odzivaš se kot užaljen delodajalec, ki s svojimi zaposlenimi ravna korektno in fair. Članek zgodbo pelje drugam, in to vedo vsi, ki vedo, da je zgodba z delodajalci poprilčno resna in škodljiva. Tu pride v enačbo Virant, ki je zagovornik neoliberalnega modela, ki špekulira s kapitalom in tvega. Da se to tveganje lahko tudi slabo konča, spremljamo že zadnja tri leta. Pri misli »delodajalci« so mišljene močne (predvsem zasebne) gospodarske združbe, ki svojih delavcev enostavno ne plačujejo redno ali dovolj za človeka dostojno življenje. Ne verjamem, da je avtor s to mislijo komentiral tebe in tvoje podjetje, ki najbrž posluje korektno. Osebno poznam veliko zapletov z delodajalci, ki jih Štefančič v tem članku izpostavlja, zato vem, o čem govori. In menim, da bo to v bližnji prihodnosti postal zelo velik problem. Predvsem pa sem prepričan, da to z marksistično pravljico nima absolutno nobene veze. Razen tega, da je večina delodajalcev lopovov takšne ali drugačne vrste, ampak to je preobsežno poglavje, ki ga ne morem zdaj na široko opisovat. Lahko pa se enkrat v živo »udariva« na to temo." 

Ne odzivam se kot užaljeni delodajalec (no, morda malce), ampak je moj odziv predvsem reakcija na ideologijo, ki je v temelju zgrešena in nevarna. Gospodarska situacija je seveda resna, toda to samo po sebi nima neposredne zveze z delodajalci, sploh pa ne kar z vsemi delodajalci nasploh. Če je avtor mislil samo na delodajalce močnih zasebnih družb, bi moral to izpostaviti, sicer pa tudi zasebne gospodarske družbe, ne glede na svojo velikost, ne morejo svojih delavcev plačevati več, kot ustvarijo, še posebej, če jim polovico tega dohodka pobere država. Še vedno ni odgovora na vprašanje, od kod denar za višje plače in še vedno sem povsem prepričan, da imata tako avtor, članka, kot avtor zgornjih komntarjev, vse delodajalce v mislih. Na to me napeljuje dejstvo, da avtor članka govori o delodajalcih na splošno, avtor komentarjev pa sam sebe demantira, ko najprej pravi, da gre samo za močne zasebne gospodarske družbe, kasneje pa kontra temu pove, da je "večina delodajalcev lopovov takšne ali drugačne vrste". Da to prepričanje z marksistično pravljico nima nobene veze, ne more držati, saj je prav marksizem postavil teorijo razrednega boja, kjer je proletariat izkoriščan s strani kapitalistov, kapitalistični (delodajalski) razred pa postavi v vlogo izkoriščevalcev, ergo vsi delodajalci so lopovi.

Preden se vrnem nazaj na Marxa, bi želel na hitro obdelati še Viranta in njegov neoliberalni model. Prvič, kaj to je neoliberalizem, nisem slišal še od nikogar, ki je to besedo uporabil v negativnem smislu, obrazložiti oz. natančno definirati. Ponavadi se za temi in podobnimi psovkami ala turbokapitalizem in vladavina finančnega kapitalizma skriva slabo poznavanje ekonomije, ekonomske teorije in slabo poznavanje gospodarskih ciklov, ki peljejo gospodarstvo skozi obdobja konjunkture in recesije, ki smo ji priča. Komentator poda le bežno opazko, da je to model, ki špekulira s kapitalom in tvega. Da bi lahko model špekuliranja in tveganja pripeljal do kolapsa svetovnega finančnega sistema je seveda absurd. Špekulacije so namreč nakupi in prodaje raznih sredstev z namenom ustvarjanja dobička z razliko v ceni. V tem primeru bi lahko bil vsak trgovec škodljivi špekulant, ker pričakuje višjo prodajno kot nabavno ceno. Prav tako vsak varčevalec zalata, kupec nepremičnine ali delnic, ki pričakuje dvig cene, špekulira. Da bi lahko takšne aktivnosti pripeljale do sistematičnega zloma gospodarstva, nima nobenega smisla. V resnici špekulanti z vključevanjem v trg določenim sredstvom dodajajo likvidnost in kar je še bolj pomembno, uravnavajo ponudbo in povpraševanje skozi čas. Če špekulanti danes kupujejo nafto, ker pričakujejo, da bo cena v prihodnosti višja, je to funkacija v ekonomiji, ki je dobrodošla. Na ta način jemljejo nafto iz trenutne ponudbe, ki je obilna, kar dokazuje nizka cena, in jo nameravajo dati v obtok spet kasneje, ko bo cena višja, in s tem povečati prihodnjo ponudbo in znižati ceno v prihodnosti. To je seveda normalno in dobrodošlo v gospodarstvu, predvsem pa nikakor ne more pripeljati do svetovne finančne krize. Tudi tveganje, jasno, ne pride v poštev. Tveganje je vsakdanji pojav vseh poslov, saj je svet negotov in če bi bilo samo tveganje vzrok za gospodarsko krizo bi imeli gospodarske krize non-stop vsak dan od začetka civilizacije.

Sedaj pa se že počasi bližamo dejanskim vzrokom za nastanek krize. Poskušal bom biti čim krajši, obsežneje pa si lahko temo pogledate tukaj, tukaj, tukaj in tukaj. Če se navezujem na prejšnji odstavek, tveganje in špekulacije same po sebi ne morejo biti vzrok za krizo, je pa res, da igrajo vlogo. Kot rečeno, smo ljudje vedno tvegali in bili "pohlepni". Toda v človeški naravi obstaja še nasportna silnica, ki se ji reče strah pred izgubami in ti dve silnici se med seboj uravnotežita. Potrebno se je vprašati, zakaj to gibanje gospodarstva poteka v ciklih in zakaj so kar na enkrat vsi "pohlepni" in zakaj v istem trenutku vsa podjetja, vsi podjetniki na trgu delajo tolikšne napake, da prihaja do masovnih stečajev in likvidnostnih problemov. Odgovor leži v tem, da obstaja ena institucija, globoko zakoreninjena v našem monetarnem sistemu, ki se ji reče centralna banka. V prostem trgu brez centralne banke obrestne mere (ki so v bistvu cena denarja oz. cena kreditov) igrajo dve ključni vlogi, in sicer a) distribucija prihrankov najbolj potrebnim investicijam in b) koordinacija proizvodnje skozi čas. Če se obrestnim meram dovoli, da jih ureja trg, in ne neka centralno planska organizacija, vse poteka gladko, investicij je toliko kot je privarčevanih sredstev in gospodarstvo raste normalno. Če pa imamo namesto tega v srcu gospodarstva centralno plansko organizacijo v obliki centralne banke, ki arbitrarno znižuje obrestne mere, torej cene kreditov, se začnejo dogajati čudne stvari. Prvič, nivo investicij se začne zviševati neodvisno od količine privarčevanih sredstev v gospodarstvu, ker zaradi nižje obrestne mere več investicijskih projektov daje vtis profitabilnosti. In drugič, podjetja začenjajo investirati v bolj dolgoročne proizvodne procese, ker obrestna mera predstavlja večji strošek, bolj ko je dolgo obdobje posojila. Po drugi strani ljudje začnejo varčevati še manj, ker zaradi nižje obrestne mere varčevanje postane nezanimivo. Zgodi se, da količina fizičnih resursev v ekonomiji ni zadostna (ker ni bilo dovolj privarčevanih sredstev), da bi bili vsi ti projekti profitabilni, zato podjetja začno prihajati v težave, težko servisirajo svoje dolgove, čemur sledi tudi finančna kriza in recesija. Toda ta recesija je zdrav proces korekcije predhodnih zmotnih investicij in zato je edina pot nazaj k zdravemu gospodarstvu to, da se recesiji pusti "prosto pot" in da nove državne intervencije ne onemogočajo in zavlačujejo tega procesa.

In če se za konec vrnem nazaj na Marxa, težko bi bilo to temo obdelati na kratko in na tem mestu, ta prispevek je že tako dovolj obsežen. Zato sem se odločil, da temo raje razdelim na dva druga prispevka. Prvi je v obliki eseja z naslovom "Marksistična in Avstrijska razrdna analiza", drugi pride na beli dan v kratkem...

Matej Avsenak Ogorevc