(Ne)kulturno ministrstvo

Koliko gneva proti ukinitvi samostojnega Ministrstva (beri: birokracije) za kulturo, oz. prenašanje le-tega pod okrilje drugega ministrstva! Očitno je neto prejemnikov te mreže več kot sem mislil, še bolj verjeten razlog za vse grmenje pa je, da to gibanje nima veliko veze s samo vsebino, ampak je priročno bojišče za napenjanje mišic političnih in interesnih skupin. Še posebej me v nakazano smer napeljuje to, da nisem slišal nobene pritožbe na sredstva, namenjena kulturi, ampak samo na to, da vodja te birokracije ne bo več imel naziva minister in da ne bo več sedel za najbolj pomembno in vplivno mizo v državi. Priznavam pa, da sem lahko kaj preslišal, zadevo sem namreč več ali manj spremljal iz naslovnic.

Kakorkoli, če za trenutek spustim ves ta hrup mimo in izklopim propagandni šunder - kaj v resnici leži za vsem skupaj? Katere predpostavke poganjajo to strašansko borbo? Vse skupaj stoji na predpostavki, da brez birokracije za kulturo, kulture ne bi bilo, ali pa bi usahnila do neprepoznavne ravni. Človek bi degeneriral nazaj v jamskega človeka, knjige bi uporabljali za kurjavo, kitare za igranje tenisa in čopiče za umivanje zob. Toda zahvaljujoč brezmejni preudarnosti varuhov kulturne iskrice na naših ministrstvih, je človek še vedno človek in knjige so za zdaj na varnem. Vendar pozor, nevarnost nikoli ne mine!

Toda kakšna je v resnici dinamika te ureditve? Za začetek zavrnitve zgornje teze je potrebno poudariti, da kultura pač ni neka objektivna zadeva, za zagotovitev katere bi morali zgolj zbrati vrhunske in najbolj sposobne strokovnjake, ki bi se usedli za skupno mizo in ugotovili, kaj kultura je in kdo si zasluži podporo. Kultura za vsakega posameznika predstavlja nekaj drugega in vsak evro, ki ga porabi kulturno ministrstvo, je tisti evro, ki ga vi niste mogli porabiti za to, kar se vam zdi kvalitetno kulturno udejstvovanje. Če se vaše ideje o tem, kaj je dobra kultura, ne ujemajo z idejami politika ali birokrata, ki razporeja vaš denar, smola. Če pa se že ujema, zakaj bi potem morali plačevati zelo drago birokracijo, ki pošilja denar tja, kamor bi ga sicer že sami? Se sliši nelogično? Argument je naslednji: dragi državljan, za začetek vam moramo vzeti vaš denar, s katerim bomo zgradili ogromno organizacijo. Veliko tega denarja bomo namenili za svoje plače, svojo potrošnjo in lastne koristi, nekaj pa ga bomo namenili tudi za tiste aktivnost, ki jih mi sami definiramo kot kultura. Vaš vpliv na potrošnjo tega denarja je enak nič in vpliv vaših pripomb prav tako. Kultura ni več subjektivna vrednota vsakega posameznika ampak subjektivna sodba nas, ki smo na položajih, in to potem postane objektivno merilo za vse ostale. Vaše kimanje naši izbiri je obveza in vsakršen poskus ukinitve denarne podpore našim odločitvam je kaznovana z odvzemom prostosti. Kultura, pa taka!

Če ste eden od podpornikov Ministrsva za kulturo, ste gotovo kdaj razmišljali, da tista vrsta kulturne dejavnosti, ki je vam blizu, ne dobiva dovolj sredstev (in kot implikacija, da bi jo morala država bolj podpirati). Pomislite - eden od razlogov, zakaj jih ne, je, da ste vi in vaši somišljeniki morali plačati ogromno svojega dohodka, ki bi ga sicer lahko namenili ravno podpori te vrste kulture, državi v obliki davkov. In drugič, država je že zdaj velik del financiranja kulture. Zakaj bi predpostavljali, da bodo kulturne dejavnosti, ki so vam blizu, ob večjem proračunu za Ministrstvo za kulturo dobile več sredstev? Bolj realno je, da bodo ob večjem proračun podporo dobile iste vrste dejavnosti, le v večjem obsegu.

Če pa vrsta kulture, ki vam je blizu, sedaj prejema podporo države, in se bojite ukinitve le-te, bi na te bojazni odgovoril na dva načina. Prvič, glede na to, koliko denarja se zgubi v črni luknji državne birokracije, vsak evro te podpore zahtva verjetno nekaj evrov obdavčitve. Realno je pričakovati, da bi z ukinitvijo teh programov in zmanjšanjem davkov ostalo dovolj sredstev v rokah zasebnih podpornikov teh kulturnih aktivnosti, da bi več kot nadomestla izpad državne podpore. In drugič, pri vsem skupaj se velja še enkrat vprašati, kaj sploh je kultura. Če kulturo definiramo kot duhovno, osebnostno, intelektualno in kreativno izpopolnjevanje in bogatitev človeka, in če človeka vzamemo kot individuuma, ki ima vsak svojo naravo in karakter, potem postane jasno, da je ideja o poti in ciljih takšnega izpopolnjevanja za vsakega posameznika nekaj unikatno svojega. Če davkoplačevalcu vzamemo pravico, da tisti del svojega dohodka, ki mu je bil odvzet, namenja za tisto vrsto kulture, ki mu/ji je všeč, in ga s pomočjo sile namenimo plačilu tistih umetnikov, ki so blizu človeku, ki sedi na poziciji odločanja, s tem izvajamo vsiljevanje volje enega nad drugim iz pozicije moči, kar pa je zelo težko zagovarjati v okviru poslanstva širjenja kulture. Še več, s tem ko posamezniku odvzamemo moč odločanja o načinu svojega kulturnega bogatenja, v bistvu zaviramo razvoj kulture na individualnem in splošnem nivoju in ga nadomeščamo z razvojem birokracije in razvojem abstraktvnih dejavnosti, ki so tuje tistim posameznikom, ki jim niso podpore namenili prostovoljno, ampak so bili v to prisiljeni.

Torej ne, kulturno ministrstvo, samostojno ali pod dežnikom kake tretje birokracije, ni sinteza kulture ampak njena antiteza.

Matej Avsenak Ogorevc