Veliko se govori o tem, da mora centralna banka in država reševati komercialne banke in jih "pumpati" z likvidnostjo, ker naj bi te potem lahko dajale posojila podjetjem in jim tako zagotavljala preživetje. Realni sektor naj bi tako najbolje funkcioniral. Credit is the lifeblood of the economy, pravijo. Ta ideja je lahko morda na prvi pogled smiselna, toda z malo razmisleka ugotovimo, da se spotika ob par neprijetnih ovir, ki jim rečemo resnica.
Prvič, kot uči avstrijska ekonomska šola, se s kreditno ekspanzijo umetno nižajo obrestne mere, kar povzroča val napačnih investicij in spodbuja neprofitabilne projekte, kar vodi v recesije in finančne krize. Če sredi recesije te obrestne mere znižajo do nule, ne rešujejo problema, ampak le ponavljajo sistemske napake, ki so povzročile krizo, in jo še poglabljajo.
Drugič, ves ta kredit pride v finančni sistem kot svež denar, kar pomeni, da ima zelo močan pritisk na cene. Kot posledica začnejo rasti vstopni stroški za podejta, kar negativno vpliva na njihov profit. Vsako podjetje, ki deluje v konkurenčnem okolju, le stežka dviguje svoje prodajne cene, ker se boji izgube položaja na trgu. Tako podjetjem stroški rastejo, prodajne cene stagnirajo ali rastejo počasneje in zaradi tega pridejo v položaj, ko zares potrebujejo premostitvene kredite, da sploh obstanejo pri življenju. Vendar ob neprestani kreditni ekspanziji vstopni stroški rastejo še naprej in problem na ta način ni rešen. Nasprotno, podjetja potrebujejo vedno več kreditov, kar ustvarja kronično odvisnost realnega sektorja od finančnega. Veliko boljša rešitev bi seveda bila, da kreditne ekspanzije ne bi bilo, cene vstopnih stroškov bi padle, kot so npr. leta 1920-21 (ko so cene padle celo bolj kot v depresiji l. 1929, toda ob pasivnosti centralne banke, nižanju javne porabe, davkov in javnega dolga, je bilo krize konec po 18 mesecih), profiti podjetij bi se povečali in potem podjetja sploh ne bi potrebovali (toliko) kreditov za operativno delovanje.
Še en problem je, da banke teh radodarnih brezplačnih posojil ne delijo (rade) naprej in jih ne dajejo podjetjem, tako kot veleva mit, ampak deloma sedijo na njihovih računih kot rezerve, deloma z njimi špekulirajo na svetovnih borzah surovin in lepo služijo s tem brezplačnim denarjem, deloma denar posojajo državam, med tem ko realni sektor trpi vse višje vstopne cene in finančne težave, ljudje pa trpijo vse višje cene za potrošne dobrine in so potisnjeni v vedno slabši položaj ali revščino.
Za vso dimno zaveso namenoma zakompliciranega finančnega izrazoslovja se torej ne skriva nič drugega kot dejstvo, da s tiskanjem denarja bankirske in politične elite služijo na račun tistih, ki tega dostopa nimamo. In ko vam kdo v medijih reče, da centralna banka mora ustvarjati vse te milijarde zaradi likvidnosti držav, bank in podjetij, pomislite, kaj bi o tem pisala Pravda.
Matej Avsenak Ogorevc
No comments:
Post a Comment