Potrošniki so nepoučeni slaboumneži?

Moje pisanje v prejšnjih prispevkih je "pokasiralo" kar nekaj komentarjev, kar je seveda tudi namen vsega skupaj. Precej je sicer takih, ki napak razumejo teoretsko osnovo, iz katere izhajam, še več je takih, ki je ne poznajo. Zato sem še toliko bolj vesel, ko naletim na nekoga, ki je že kdaj slišal za avstrijsko ekonomsko šolo, četudi jo opiše na naslednji način (parafraziram):

Zelo res je, da je državni aparat do kraja gnil, ampak to je pri nas bolj stvar porozne (porazne?) zakonodaje in neobstoječega sodstva. V normalni državi bi šlo namreč 90% našega parlamenta in administracije sedet, pa ne v Mercedesa... Variante, ki jih pa Matej zagovarja, torej Avstrijska šola ekonomije in podobne zmote, so pa še tisočkrat bolj prismojene kot situacija, ki jo imamo sedaj, ker sistem, ki stoji na prepričanju, da bo trg reguliral zadeve apriori predvideva, da so potrošniki pametni. To pa je seveda komedija leta, potrošniki so namreč nepoučeni slaboumneži, ki bi uživali smeti in zlivali varekino v podtalnico, če bi bilo to "kul" ali pa bi zato dobil iPad, tako da trg žal ne more regulirati ničesar. Dejmo se vsi skupaj raj potrudit, da pri nas malo uredijo zakonodajo, če se je že treba prepirati...

Upam, da sem v glavnem korektno parafraziral. Torej, kot bi rekel Andrej Pečenko, če na kratko ponovimo, so potrošniki zelo neumna in malomarna bitja, ki jim ni mar za svojo varnost in svoje zdravje, kaj šele za sosedovo, zato bi hkrati tudi uničevali svoje okolje in okolje drugih, če ne bi bilo države. Zato za omejitev (samo)škodljivega delovanja potrebujemo institucijo, ki ima edina v družbi pravico vzeti premoženje ljudi brez njihovega soglasja, ima edina pravico postavljati pravila in potem ima edina pravico tudi soditi v vseh primerih konfliktov, vključno s tistimi, v katere je sama vpletena. Ta isntitucija, ki ima edina pravico odvzeti ljudem premoženje njihovega soglasja, bo nato varovala življenja in premoženje teh istih ljudi. Če se kaj zalomi, to ni zato, ker sam sistem ne bi funkcioniral, ampak ker si je ta institucija, ki si postavlja pravila delovanja, postavila slaba pravila in ker potem tudi ni sama sebi oz. svojim članom pravično sodila. Rešitev situacije pa je torej to, da jo prosimo, da naj si vendarle postavi boljša in pravičnejša pravila in si potem tudi pravično sodi.

V tem prispevku bom poleg odgovora na zgornji komentar skušal spotoma predstaviti še nekaj ključnih poudarkov avstrijske ekonomske šole in libertarianske filozofije. Mnogi, pogosto njeni najbolj glasni nasprotniki, jo namreč razumejo povsem napačno. Ker zagovarjamo nevmešavanje države, razmišljajo, da zagovarjamo kaos in da želimo družbo brez vseh pravil. Ker nasprotujemo državnim programom proti revščini, mislijo, da si želimo več revnih in da nam je za njih vseeno, čeprav le ugotavljamo, da obstaja razlika med tem, da nekaj počne država in tem, da nekaj počne družba kot skupek posameznikov, in vedno znova dokazujemo, da imajo državni programi skoraj po pravilu učinek, ki je nasproten svojemu namenu.

Seveda močno in goreče zagovarjamo pravila v družbi in ta so pravzaprav zelo enostavna. Slonijo na principu zasebne lastnine in iz tega principa izhajajo vsa druga pravila. Ker je v tem svetu ogromno stvari, ki so fizično omejene oz. redke, v izogib konfliktom v družbi potrebujemo pravila, ki dajejo določeni osebi (osebam) ekskluzivni nadzor nad nad določeno stvarjo in temu rečemo zasebna lastnina. Nadalje obstajajo le trije pravilni in legitimni načini pridobivanja zasebne lastnine, in sicer a) z lastninjenjem stvari, ki prej niso imele lastnika, b) z delom in proizvodnjo, torej transformacijo teh predhodno lastninjenjih stvari in c) v procesu prostovoljne menjave, t.j. pogodbenem razmerju tržne menjave. V teh procesih ni nikomur nič odvzeto, zato je nemogoče trditi, da bi z njimi komu škodovali. Nasprotujemo tudi vsemu nasilju nad ljudmi (in njihovim premoženjem), ki ni bilo izzvano oz. ki nasprotuje zgornjim načelom pravice do lastništva svojega telesa in svoje legitimno pridobljene lastnine.

Če ta pravila razumemo in jih sprejemamo, se seveda takoj za tem pojavi vprašanje, kdo bi moral biti varuh teh principov in pravil. Da bi dobili odgovor na to vprašanje in ugotovili, kako izboljšati to družbo, moramo najprej ugotoviti, na katerih točkah v naši družbi se generirajo konflikti, moramo se uzreti okoli sebe in vprašati, kje in kako so ti principi najbolj kršeni in kdo jih najbolj krši. Hitro ugotovimo, da je v zgodovini in še posebej danes daleč največja kršiteljica teh principov ravno država. Država vzame, ne da bi vprašala. Vzame, ne da bi imela kakršnokoli pravico do tega, ne da bi imela pogodbo, sporazum, nič. Vzame, ker ima moč, ker ima za seboj represivni državni aparat, na kratko, vzame, ker lahko. Skratka, država pridobiva premoženje na neproduktiven, nepogodben in invaziven način.

Krivičnost naše družbe sloni na tem, da obstaja določen sloj ljudi, ki lahko delajo, kar je večini prepovedano, ki lahko legalno jemljejo premoženje drugih, produktivnih ljudi, in ki jih ščitijo zakoni, ki si jih več ali manj sami pišejo oz. sprejemajo. Da bi ti isti ljudje ugotovili zmoto svojih dejanj, priznali, kaj počnejo, in sami spremenili smer v smislu "zavedamo se, da vam, državljani, jemljemo premoženje na prisilen način, zato bomo sprejeli zakone, s katerimi si bomo to preprečili ali omejili", je absurdno pričakovati. Institucija, ki nam rutinsko jemlje 50% tega, kar si ustvarimo, nima nobenega interesa zmanjšati svojo moč, vpliv in prisilno pridobljeni dohodek, ko je ravno to njen glavni posel. Ali če rečem drugače, ne bi ravno stavil veliko na takšen izzid. Pri tem naj poudarim, da s tem slojem ljudi ne mislim na korporacije in kapitaliste, kot veleva marksistična razredna teorija. Če odkorakamo iz McDonald'sa, Mercatorja ali Starbucksa, nam nihče ne pritisne pištole ob glavo in nas prisili v nakup. Pri davkih, seveda, se zgodi natančno to. Pa še kave ne dobimo.

Drugi problem je, da država, tudi če izvzamemo motivacijski problem, nima instrumenta, s katerim bi lahko ugotavljala potrebe in želje ljudi. Trg ta mehanizem dobička oz. izgube ima. Ta mehanizem namreč sistematično izloča podjetja, ki slabo zadovoljujejo potrebe potrošnikov in hkrati daje podjetjem v obstoju takojšnje informacije o tem, če in katere njihove aktivnosti ustvarjajo vrednost za ljudi. Če se ljudje prostovoljno odločajo za njihovo ponudbo in so bili hkrati stroški proizvodnje te ponudbe manjši od dohodka, potem tako podjetje po definiciji usvarja vrednost (zase in za potrošnika). Država brez tega mehanizma lahko le razporeja sredstva v programe po osebni presoji in motivaciji individualnih ljudi, ki so pač na določeni funkciji oblasti.

In če se vrnem še na problematiko varovanja zdravja potrošnikov in varovanja okolja, se spet postavi vprašanje, katera družbena ureditev rodi institucije, ki so bolj učinkovite pri ščitenju zdravja in okolja v skladu s potrebami ljudi. Zgornji komentar pravi "Variante, ki jih pa Matej zagovarja, torej Avstrijska šola ekonomije... apriori predvideva, da so potrošniki pametni. To pa je seveda komedija leta, potrošniki so namreč nepoučeni slaboumneži". Za začetek si postavimo nekaj vprašanj. Vsi ljudje smo potrošniki, zakaj bi bili tisti potrošniki, ki delao za državo, bolj pametni od tistih, ki ne? In če so potrošniki neumni, zakaj bi jim zaupali, da bodo sprejeli pravilno odločitev, ko odidejo na volitve? Resnica je seveda, da smo vsi ljudje motivirani s svojim lastnim interesom in da je razlika med potrošniki, ki delajo za državo, in tistimi, ki ne, ta, da se prvi financirajo s prisilno pobranim denarjem, drugi pa s prostovoljno pobranim denarjem.

Poleg tega sploh ne gre za to, da bi avstrijska šola predvidevala, da so vsi ljudje pametni. Bolj ko je gospodarstvo razvito, več je v družbi specializacije in delitve dela. Tako kot se danes zanašamo na druge ljudi in podjetja, da nam proizvajajo hrano, obleke, aparate in vse ostalo, tako bi se v družbi brez prisilnih državnih intervencij zanašali tudi na zasebne institucije, da bi preverjale kvaliteto hrane, aparatov ipd. Takšna podjetja sicer že obstajajo, toda v manjšem obsegu, ker se tovrstne aktivnost pričakujejo od države. Pri tem je še enkrat več potrebno poudariti, da bi zasebni sektor opravljal to nalogo bolje. Bolj ko je družba razvita in bogata, več kakovosti zahtevajo potrošniki. Ko tako nastane povpraševanje po kontroli kakovosti in so ljudje to pripravljeni plačati, se najdejo tudi podjetniki, ki te storitve začnejo nuditi. Trgovci, ki prodajajo npr. hrano, zato začnejo iskati storitve preverjanja kakovsti, ker morajo s svojo konkurenco tekmovati tudi v kakovosti in varnosti hrane. V principu gre sicer za isti proces kot danes - ko nekaj poberemo iz police, v glavnem predivdeavmo in zaupamo, da je ta izdelek nekdo prej pregledal in odobril, preden je tja prišel. Razlika je v tem, da si morajo privatne institucije, ki delajo za profit, ta ugled priboriti na trgu in vsak škandal ali malomarno delo lahko potencialno vodi v izgubo denarja. Če se nekdo npr. zastrupi z izdelkom, ki ga je pregledala zasebna institucija, lahko sledi odpoved sodelovanja s strani trgovca, izguba ugleda in bankrot, česar si seveda nihče ne želi, zato ima takšna institucija zelo močno motivacijo po strokovnem delu. Pri delu javnih agencij in uradov pa je v nasprotju s tem prisotna ravno nasprotna dinamika. Če slabo opravijo svoje delo, je navadno krivda pripisana pomanjkanju denarja, tako da v javnem sektorju skoraj po pravilu dobivajo vsako leto več denarja tiste institucije, ki slabo opravljajo svoje delo - ravno nasprotno kot na trgu. Še več, glede na konkurenčno okolje, v katerem bi delovale te privatne institucije kontrole kakovosti, bi lahko pričakovali stvari kot so ocene na na embalaži hrane - npr. na lestvici kakovosti hrane od 1 do 10, ali kakšne druge informacije, kar bi seveda zelo pripomoglo k informiranosti potrošnika. Slednji bi vedel, za kaj plačuje in kaj ima od tega v zdravstvenem smislu. Danes namreč v sferi preverjanja kvalitete ni popolnoma nobene motivacije za inovativnost, ker ni zasebnega kapitala, ki bi kaj imel od teh inovacij. Inovacije so za državo le strošek, ker so državni dohodki zgotovljeni z davki in izboljšanje ponudbe nima nobenega vpliva na prihodke. V takšnem okolju izdelek pride na polico, ker naj bi ustrezal zakonskim predpisom, ki jih je sprejela politika (in so precejeni skozi lobistične interese).

Ni torej korektno, da prosti oz. svobodni trg primerjamo z idealno situacijo. Ludje smo pač imperfektna bitja, zato idealnega sveta ne moremo imeti. Vprašanje je, kakšna pravila naj urejajo družbo, da bo spodbujala ljudi k čim manj konfliktom in čim več sodelovanja in pri teh vprašanjih se tržne ureditve vsakič izkažejo kot boljša alternativa. 

Matej Avsenak Ogorevc