Uvodoma naj za lažje razumevanje povem, da se beseda "avstrijska" v kontekstu tega eseja nanaša na Avstrijsko ekonomsko šolo. Gre za šolo ekonomske teorije, ki v središče postavlja individuum in njegovo delovanje (human action), avstrijska pa se imenuje zato, ker so bili njihovi najbolj vidni zagovorniki (Carl Menger, Eugen Böhm Bawerk, Ludwig von Mises, Friedrich August Hayek) Avstrijci, zato so jih posmehovalno tako poimenovali nemški ekonomisti, da bi jih razlikovali od svoje šole, avstrijci pa so si ta naziv ponosno nadeli in ga nosijo še danes, čeprav je avstrijcev med vodilnimi predstavniki te šole danes bolj malo.
[Spodnje besedilo je prevod eseja "Marxist and Austrian Class Analysis", ki ga je napisal Hans-Hermann Hoppe in objavil v The Journal of Libertarian Studies leta 1990]
S tem esejem želim doseči naslednje: najprej želim predstaviti teze, ki gradijo jedro marksistične teorije zgodovine. Trdim, da so vse več ali manj pravilne. Nato bom pokazal, kako so v marksizmu te pravilne teze izpeljane iz napačne začetne točke. Na koncu želim še demonstrirati, kako lahko Avstrijska šola v tradiciji Rothbarda in Misesa ponudi pravilno in povsem nasprotno razlago veljavnosti teh tez.
Naj začnem z bistvom marksističnega prepričanja:
(1) "Zgodovina človeške rase je zgodovina razrednih bojev." Je zgodovina bojev med relativno maloštevilčnim razredom vladajočih in mnogoštevilčnim razredom izkoriščanih. Glavno orodje za izkoriščanje je ekonomsko: vladajoči razred si prilašča del proizvoda izkoriščanih, oziroma, kot pravijo marksisti, "si prilašča socialni presežek proizvodnje" in ga porabi za svoje lastne potrošne namene.
(2) Vladajoči razred združuje njihov skupni interes vzdrževanja svoje izkoriščevalske pozicije in maksimiziranja izkoriščevalsko pridobljenega presežka proizvodnje. Svoje moči ali izkoriščevalskega dohodka nikoli ne preda prostovoljno, temveč mora biti vsaka izguba moči odvzeta in izborjena, izid teh bojev pa je odvisen od razredne zavesti izkoriščanih, t.j. ali in do kakšne mere se izkoriščani zavedajo svojega položaja in se zavestno združujejo z drugimi člani tega razreda v skupnem protestu proti izkoriščanju.
(3) Razredno vladanje se kaže predvsem v specifičnih ureditvah pri določanju pravic zasebne lastnine, oziroma, v marksistični terminologiji, v specifičnih "relacijah proizvodnje." Za zaščito teh ureditev oziroma proizvodnih relacij vladajoči razred oblikuje in uporablja državo kot orodje prisile. Država uveljavlja in poskuša vzdrževati določeno razredno strukturo z administracijo sistema "razrednega prava" ter pomaga pri vzpostavitvi in vzdrževanju ideološke strukture, katere namen je dajanje legitimnosti obstoju razredne vladavine.
(4) Znotraj sistema zaradi konkurence v vladajočem razredu prihaja do tendence k vedno večji koncentraciji moči in centralizaciji. Večpolarni sistem izkoriščanja je sčasoma nadomeščen z oligarhičnim ali monopolnim. V obstoju je vedno manj centrov izkoriščanja in tisti, ki še ostanejo, so vedno bolj povezani v hierarhično strukturo. Eksterno, torej v mednarodnem smislu, ta notranji porces centralizacije (bolj intenzivno, bolj ko je napredoval) vodi k imperialističnim meddržavnim vojnam in ozemeljski širitvi izkroriščevalske vladavine.
(5) Sčasoma, ko se centralizacija in širitev izkoriščevalske vladavine počasi približuje svoji omejitvi v obliki svetovne dominacije, razredna vladavina postane nekompatibilna z nadaljnim razvojem in izboljšanjem "produktivnih silnic." Ekonomska stagnacija in krize postanejo vedno bolj značilne in ustvarjajo "objektivne pogoje" za nastanek revolucionarne razredne zavesti izkoriščanih. Situacija postane zrela za nastanek brezrazredne družbe, "odmiranje države", "zamenjavo vladavine ljudi nad ljudmi z administracijo stvari" in posledično nezaslišane ekonomske prosperitete.
Vse te teze so povsem upravičljive, kot bom pokazal kasneje. Na žalost pa je prav marksizem, ki zagovarja te teze, bolj kot kateri koli drugi ideološki sistem diskreditiral njihovo veljavnost, ko jih izpeljal iz očitno absurdne teorije izkoriščanja.
Kakšna je torej marksistična teorija izkoriščanja? Kot pravi Marx, predkapitalistične družbene ureditve, kot sta suženjstvo in fevdalizem, označuje izkoriščanje in temu ne gre oporekati. Suženj namreč ni svobodni delavec in zanj ne moremo reči, da s svojim suženjstvom kaj pridobiva. Nasprotno, njegova zasužnjitev mu prinaša zmanjšane koristi na račun povečanja premoženja, ki ga pridobi njegov gospodar. Interesa sužnja in njegovega lastnika sta si zares nasprotna in izključujoča. Isto velja za interese fevdalnega gospoda, ki zahteva najemnino od kmeta, ki obdeluje svojo lastno zemljo. Koristi, ki jih pridobi fevdalec, so kmetove izgube. Prav tako je neizpodbitno, da tako suženjstvo, kot tudi fevdalizem, upočasnjujeta razvoj produktivnih silnic. Niti suženj, niti tlačan nikoli ne bosta tako produktivna, kot bi bila v odsotnosti suženjstva in tlačanstva.
Toda zares nova marksistična ideja je, da v kapitalizmu kar se tiče izkoriščanja ni nič drugače, torej če suženj postane svobodni delavec ali če se kmet odloči obdelovati zemljo v lasti nekoga drugega in mu v zameno plačevati najemnino. Marx pravilno v svojem slavnem štiriindvajsetem poglavju prvega dela svoje knjige Kapital z naslovom "Tako imenovana prva akumulacija" poda zgodovinski opis nastanka kapitalizma, ki poudari, da je bilo veliko ali celo večino prve kapitalske lastnine pridobljene skozi plenjenje, osvajanje in (nasilno) prisvajanje. Podobno v poglavju št. 25 o "moderni teoriji kolonializma" zelo poudari vlogo sile in nasilja pri izvozu kapitalizma v, kot bi danes rekli, tretji svet. Zares, vse to je v glavnem pravilno in do mere, do katere je pravilno, ni mogoče oporekati označevanju takšnega kapitalizma kot izkoriščevalskega. Toda potrebno se je zavedati dejstva, da tukaj Marx izvede določen trik. S tem ko se spusti v zgodovinsko proučevanje in pri bralcu vzbudi občutek gneva nad brutalnostjo, ki je bila v ozadju pridobivanja mnogo kapitalskega premoženja, v bistvu obide temo, o kateri je zares govora, in se izogne dejstvu, da je njegova teza v bistvu nekaj povsem drugega, namreč to, da tudi v t.i. "čistem" kapitalizmu, torej v sistemu, kjer je prva pridobitev kapitala izključno rezultat dela, varčevanja in prvega lastninjenja zemlje, kapitalist, ki je najel delavca za delo z njegovim kapitalom, vseeno izkorišča delavca. Marx sam je smatral dokaz te teze kot svoj najpomembnejši prispevek k ekonomski analizi.
Njegov dokaz izkoriščevalske narave čistega kapitalizma sestavlja opazka, da so cene proizvodnih dejavnikov, še posebej plače zaposlenim, ki jih plačuje kapitalist, nižje od cen končnih proizvodov. Zaposlenec, na primer, prejme plačo, ki odgovarja vrednosti potrošnih dobrin, ki jih je mogoče proizvesti v treh dneh, med tem ko dela pet dni za svojo plačo in proizvede potrošne dobrine, ki presegajo vrednost njegovega plačila. Proizvodnja dodatnih dveh dni, oz. presežna vrednost v marksistični terminologiji, pripada kapitalistu. Marx zato zaključi, da gre tu za izkoriščanje.
Kaj je narobe s to analizo? Odgovor postane jasen, ko se vprašamo, zakaj bi delavec sploh pristal na takšno ureditev! Strinja se zato, ker njegova plača predstavlja sedanje dobrine, njegovo delo pa predstavlja prihodnje dobrine in ker delavec, kot kaže, očitno bolj ceni sedanje dobrine. Konec koncev bi se lahko delavec odločil, da storitev svojega dela ne da v najem kapitalistu in bi tako lahko požel "polno vrednost" svojega proizvoda. Toda to seveda pomeni, da bi moral čakati veliko dlje, da bi mu kakršnekoli potrošne dobrine postale na voljo. Ko delavec da v najem storitve svojega dela, demonstrira, da ima rajši manjšo količino potrošnih dobrin v sedanjosti kot možnost večje količine v prihodnosti. In po drugi strani, kaj ima kapitalist od takšnega dogovora z zaposlenim? Zakaj bi mu hotel vnaprej plačati potrošne dobrine (denar) v zameno za storitve, ki bodo obrodile sadove šele v prihodnosti? Jasno je, da kapitalist ne bo želel plačati, na primer, $100 danes, če bo nazaj prejel isto vsoto denarja čez eno leto. Zakaj ne bi v tem primeru enostavno obdržal denarja zase in užival v dodatnih koristih, ki mu jih prinaša možnost odločanja, kaj storiti s tem denarjem v celotnem obdobju tega enega leta? Namesto tega seveda v prihodnosti pričakuje dohodek, višji od $100, da bi se bil pripravljen odpovedati svojim $100 v sedanjosti v obliki plače, ki jo izplača zaposlenemu. Mora pričakovati, da bo pri takšnem dogovoru imel dobiček, oziroma bolj pravilno rečeno, da bo prejel obresti. Pri tem ga omejujejo časovne preference, t.j. dejstvo, da ima človek rajši iste dobrine v sedanjosti kot prihodnosti, še na en način. Namreč, če se da pridobiti večjo vsoto v prihodnosti na račun žrtvovanja manjše vsote v sedanjosti, zakaj potem kapitalist ne varčuje več, kot v danem trenutku varčuje? Zakaj ne zaposli še več ljudi, kot jih, če lahko z vsakim dodatnim zaposlenim računa na še več obresti v prihodnosti? Odgovor bi spet moral biti očiten: tudi kapitalist je potrošnik in tega se ne da spremeniti. Znesek, ki ga nameni varčvanju in investicijam, omejuje njegova potreba, ista kot zaposlenčeva, po sedanjih dobrinah, ki morajo biti pridobljene v takšni količini in kombinaciji, da zadovoljijo vse tiste sedanje želje in potrebe, katerih zadovoljitev v času čakanja (na dobiček oz. obresti) je bolj pomembna od vseh prednosti, ki jih prinaša dodatno podaljšanje proizvodnega procesa.
Kar je torej narobe z Marxovo teorijo izkoriščanja, je to, da ne razume pojava časovnih preferenc kot univerzalne kategorije človekovega deloavnja. To, da delavec ne prjme svoje "polne vrednosti", nima nobene veze z izkoriščanjem, temveč le izkazuje dejstvo, da je za človeka nemogoče, da bi zamenjal prihodne dobrine (t.j. dobrine, ki jih bo prejel v prihodnosti) s sedanjimi, ne da bi za to zahteval določeno razliko oziroma pribitek. Za razliko od razmerja med sužnjem in njegovim gospodarjem, kjer slednji pridobi na račun prvega, je odnos med svobodnim delavcem in kapitalistom obojestransko koristen. Delavec sklene dogovor, ker ima zaradi svojih časovnih preference raje manjšo količino dobrin v sedanjosti kot večjo v prihodnosti; kapitalist sklene dogovor z delavcem, ker ima obratne časovne preference in vrednoti večjo količino dobrin v prihodnosti višje kot manjšo v sedanjosti. Njuni interesi si ne nasprotujejo ampak so medsebojno skladni. Brez kapitalistovih pričakovanj po obrestih oziroma donosu bi jo delavec slabše odnesel, ker bi moral na dohodek čakati dlje, kot želi čakati; brez delavčevih preference po dobrinah v sedanjosti, pa bi jo kapitalist tudi odnesel slabše, ker bi se moral zadovoljiti z bolj neposrednimi (z manj kapitala) in manj učinkovitimi proizvodnimi metodami, kot bi jih želel vzpostaviti. Kapitalistični sistem plač tudi ne more biti smatran kot ovira nadaljnjemu razvoju silnic proizvodnje, kot trdi Marx. Če delavcu ne bi bilo dovoljeno, da proda storitve svojega dela in bi bilo kapitalistu prepovedano, da jih najame, bi bil skupen proizvod nižji in ne višji, ker bi morala proizvodnja potekati z relativno nižjim nivojem akumulacije kapitala.
V sistemu socializirane proizvodnje, v nasprotju s tem, kar trdi Marx, razvoj produktivnih silnic ne bi dosegel novih vrhuncev, temveč bi dramatično potonil. Očitno je namreč, da morajo akumulacijo kapitala izpeljati konkretni ljudje ob konkretnih trenutkih v času in na konkretnih mestih v obliki nenasilnega prvega lastninjenja stvari, ki prej niso imele lastnika (ali krajše prvega lastninjenja), v obliki proizvodnje in/ali varčevanja. V slehernem primeru bo akumulacija kapitala izpeljana le ob pričakovanju proizvodnje večje količine dobrin v prihodnosti. Vrednost, ki jo človek pripiše svojemu kapitalu, vedno odraža vrednost, ki jo pripisuje vsem prihodnjim dohodkom, ustvarjenim s pomočjo tega kapitala, zmanjšano za stopnjo njegovih časovnih preferenc. Če, kot je to v primeru kolektivnega lastništva proizvodnih faktorjev, pa človek nima več ekskluzivnega vpliva nad svojim pridobljenim kapitalom in torej tudi ne nad prihodnjimi donosi, pridobljenimi s pomočjo uporabe tega kapitala, in je namesto tega delni vpliv dodeljen ljudem, ki niso prvi lastniki, proizvajalci in varčevalci, vrednost pričakovanega dohodka in s tem tudi vrednost teh kapitalnih dobrin zanj pade. Efektivna stopnja časovnih preferenc tako za ljudi zraste (želijo imeti dobrine čim prej) in v družbi bo vedno manj prvega lastninjenja stvari, za katere vemo, da so relativno redke, ter manj varčevanja za namen vzdrževanja obstoječih in proizvodnjo novih kapitalnih dobrin. Čas proizvodnih procesov in kapitalska intenzivnost se tako zmanjšata, čemur sledi relativno osiromašenje družbe.
Če je Marxova teorija kapitalistišnega izkoriščanja in so njegove ideje, kako končati izkoriščanje in vzpostaviti prosperiteto za vse, napačne do točke nesmisla, je jasno, da mora biti tudi vsaka teorija zgodovine, ki je izpeljana iz njih, napačna, če pa je že pravilna, pa je morala biti izplejana nepravilno. Namesto, da bi sedaj šel skozi dolg proces razlaganja vseh napak v marksističnem argumentu, ki se začne s teorijo kapitalističnega izkoriščanja in konča s teorijo zgodovine, ki sem jo opisal zgoraj, bom uporabil bližnjico. Raje bom sedaj na najkrajši možni način orisal pravilno, Avstrijsko teorijo izkoriščanja v tradiciji Misesa in Rothbarda, podal kratek oris, zakaj je ta razlaga smiselna z vidika razredne teorije zgodovine in spotoma poudaril nekaj ključnih razlik med to in marksistično teorijo razredov, ter hkrati pokazal nekaj intelektualnih podobnosti med Avstrijsko ekonomsko šolo in marksizmom, ki izhajajo iz skupnega prepričanja, da pojav izkoriščanja in vladajočega razreda v resnici obstaja.
Začetna točka Avstrijske teorije izkoriščanja je jasna in enostavna, kot bi tudi morala biti. Pravzaprav sem jo že nakazal pri analizi marksistične teorije: izkoriščanje je sestavni del odnosa med sužnjem in njegovim gospodarjem ter med tlačanom in fevdalcem, med tem ko v čistem kapitalizmu izkoriščanja ne more biti. Kaj je glavna razlika med tema dvema primeroma? Odgovor je priznavanje oz. nepriznavanje pravice prvega lastninjenja. Kmet v fevdalizmu je izkoriščan, ker nima ekskluzivnega nadzora nad zemljo, ki jo je prvi lastninil, suženj pa zato, ker nima nadzora nad svojim telesom, ki ga je "prvi lastninil". Če ima, po drugi strani, vsakdo nadzor nad svojim lastnim telesom (kot ga ima svobodni delavec) in ravna skladno s principom prvega lastništva, izkoriščanja ne more biti. Trditev, da nekdo, ki si prvi lasti dobrine, ki poprej niso imele nobenega lastnika, ali uporabi te dobrine za proizvodnjo dobrin v prihodnosti, ali pa varčuje prvo lastninjene ali proizvedene dobrine za namen povečanja dobrin v prihodnosti, kogarkoli izkorišča, je logični absurd. V tem procesu namreč nikomur ni bilo nič odvzeto, hkrati pa so bile pravzaprav proizvedene dodatne dobrine. Prav tako bi bilo enako absurdno trditi, da je lahko z dogovorom med različnimi prvimi lastniki, varčevalci in proizvajalci glede njihovih neizkoriščevalsko pridobljenih dobrin ali storitev karkoli nekorektnega. Nasprotno, izkoriščanje označuje kakršnokoli odstopanje od principa prvega lastninjenja. Izkoriščanje se zgodi, kadarkoli nekdo uspešno pridobi delni ali popolni nadzor nad redkimi resursi, ki jih ni sam prvi lastninil, privarčeval, proizvedel ali pridobil v pogodbenem odnosu od prejšnjega proizvajalca-lastnika. Izkoriščanje je razlastitev prvih lastnikov, proizvajalcev in varčevalcev s strani kasnejših prišlekov, ki niso bili ne prvi lastniki, ne proizvajalci, niti varčevalci in niso stvari pridobili v pogodbenem razmerju. Izkoriščanje je razlastninjenje ljudi, katerih pravica do lastnine je utemeljena z delom in pogodbami, s strani ljudi, katerih pravica do lastnine ni utemeljena z ničemer in ki ne spoštujejo dela in pogodb drugih ljudi.
Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je izkoriščanje, ki je definirano na ta način, neločljivi del človeške zgodovine. Človek lahko pridobi in poveča svoje premoženje samo na dva načina: s prvim lastninjenjem, proizvajanjem, varčevanjem in pogodbami na eni strani ali z razlastninjenjem prvih lastnikov, proizvajalcev, varčevalcev in pogodbenih strank na drugi strani. Tretjega načina ni, obe metodi pa sta del človeške narave. Ob prvem lastninjenju, proizvodnji in pogodbenih razmerjih so vedno obstajali tudi neproduktivni in nepogodbeni načini pridobivanja lastnine. Tekom ekonosmkega razvoja so, ravno tako kot so proizvajalci in pogodbeniki lahko ustanavljali podjetja, organizacije in korporacije, lahko tudi izkoriščevalci ustanavljali velike izkoriščevalske firme, organizacije in države. Vladajoči razred (ki je lahko interno razslojen) je v začetku sestavljen iz članov takšne izkoriščevalske firme. In ko je vladajoči razred vzpostavljen nad določenim ozemljem ter zaposlen z razlastninjanjem ekonomskih resursev iz rok izkoriščanih proizvajalcev, center vse zgodovine zares postane boj med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Zgodovina je torej, pravilno povedana, v osnovi zgodovina zmag in porazov vladajočih v svojih poskusih maksimizirati izkoriščevalsko pridobljeni dohodek, ter (nad)vladanih v svojih poskusih upiranja in spreobračanja te tendence. V tej točki ocene zgodovine se avstrijci in marksisti strinjamo in zato med šolalma obstaja tudi opazno intelektualno sorodno zgodovinsko proučevanje. Oboji nasprotujemo historiografiji, ki prepozna samo dejanja in interakcijo, tako na ekonomski kot na moralni ravni; oboji nasprotujemo historiografiji, ki namesto zavzemanja vrednostno nevtralnega stališča predpostavlja potrebo po arbitrarno vnešenih subjektivnih vrednostnih sodbah kot okviru zgodovinskega pripovedovanja. Namesto tega bi zgodovina morala biti pripoved v smislu svobode in izkoriščanja, parazitizma in osiromašenja, zasebne lastnine in njenega uničenja, sicer ne more biti prikazana pravilno.
Medtem ko produktivna podjetja lahko pridejo v obstoj ali izginejo iz obstoja kot posledica prostovoljne podpore oziroma njenega pomanjkanja, vladajoči razred nikoli ne pride do oblasti zaradi potrebe ljudstva po tem, niti ne sestopi z oblasti, ko je želja ljudstva po sestopu jasno pokazana. Pod nobenim pogojem ni moč trditi, da so prvi lastniki, proizvajalci, varčevalci in pogodbene stranke zahtevali svoje lastno izkoriščanje. V to morajo biti prisiljeni in to je sklepni dokaz, da nihče ne povprašuje po obstoju izkoriščevalske firme. Tudi ni mogoče trditi, da lahko vladajoči razred odstranimo s tem, ko ne želimo poslovati z njimi, tako kot lahko na ta način odstranimo produktivno podjetje. Vladajoči razred namreč svoj dohodek pridobi skozi neproduktivne in nepogodbene transakcije in zato ga bojkoti ne prizadanejo. Kar v resnici omogoča obstoj izkoriščevalske firme, in je tudi edini način njene odstranitve, je specifično stanje javnega mnenja, oziroma v marksistični terminologiji, specifično stanje razredne zavesti.
Vsak izkoriščevalec si ustvari žrtve in žrtve so potencialni nasprotniki. Možno je, da je takšno nasprotovanje nasilno trajno zatrto, kot npr. v primeru izkoriščanja skupine ljudi s strani druge skupine ljudi približno iste velikosti. Toda za izkoriščanje populacije, ki je mnogokrat večja od lastne, je potrebna več kot le sila. Za uresničenje tega potrebuje firma tudi podporo javnega mnenja, večina populacije mora sprejeti izkoriščevalska dejanja kot legitimna. To sprejemanje sicer lahko variira od aktivnega entuziazma do pasivne rezignacije, toda mora biti sprejemanje v tem smislu, da večina ljudi opusti idejo aktivnega ali pasivnega odpora proti poskusom neproduktivno in nepogodbeno pridobljenega premoženja. Razredno zavedanje mora biti nizko, nerazvito ali nejasno. Prostor za uspevanje izkoriščevalske firme obstaja samo, dokler takšno stanje traja, tudi če ni nobenega povpraševanja po njej. Samo in do te mere, do katere izkoriščani in razlastninjeni ljudje razvijejo jasno zavedanje svoje lastne situacije in so združeni z ostalimi člani svojega razreda preko ideološkega gibanja, ki izraža idejo družbe brez razredov, v kateri je vse izkoriščanje odpravljeno, je lahko moč vladajočega razreda zlomljena. Samo in do te mere, do katere večina izkoriščane populacije postane zavestno integrirana v takšno gibanje in v skladu s tem izkaže skupno ogorčenje nad vsemi neproduktivnimi in nepogodbenimi pridobitvami premoženja, večina izkoriščanih pokaže skupni prezir do vseh, ki pridobivajo premoženje na tak način, in namenoma ničesar ne prispeva k njihovi uspešnosti (da ne omenjamo aktivnih poskusov obstrukcije), je mogoče porušiti njeno oblast.
Postopna odprava fevdalne in absolutistične vladavine ter vzpon vedno bolj kapitalističnih družb v zahodni Evropi in Združenih državah, skupaj z nezaslišano gospodarsko rastjo in rastjo populacije, sta bili posledica vedno večje razredne zavesti med izkoriščanimi ljudmi, ki jih je ideološko združila doktrina naravnih pravic in liberalizma. V tej točki se marksisti in avstrijci strinjajo. Ne strinjajo pa se glede vprašanja, ali je obrat tega procesa liberalizacije in vedno višji nivo izkoriščanja od zadnje tretjine 19. stoletja in še posebej od I. svetovne vojne naprej rezultat izgube te razredne zavesti. Mnenje avstrijcev je namreč, da mora marksizem za takšen razvoj dogodkov prevzeti precejšen del krivde, s tem ko je preusmeril pozornost s pravilnega modela izkoriščanja prvega lastnika-proizvajalca-varčevalca-pogodbenika proti neprvemu lastniku-neproizvajalcu-nevarčevalcu-nepogodbeniku na napačni model delavca proti kapitalistu, saj je na ta način vnesel zmedo in vse zamešal.
Najbolj osnovni institucionalni izraz vzpostavitve vladajočega razreda nad izkoriščanim, ki je nekajkrat večji od vladajočega, skozi prisilo in manipulacijo javnega mnenja, torej nizko stopnjo razredne zavesti med izkoriščanimi, je mogoče najti v sistemu javnega prava, ki je nadrejen zasebnemu pravu. Vladajoči razred se ogradi in zaščiti svoj položaj kot vladajoči razred s tem, da sprejme statut oz. ustavo za operacije svoje firme. Po eni strani, s tem ko formalizira interne odnose znotraj državnega aparata, kot tudi odnose do izkoriščane populacije, ustava ustvari določeno mero pravne stabilnosti. Več kot je poznanih in popularnih idej zasebnega prava vključenih v ustavno in javno pravo, bolj naklonjena bo javnost obstoju države. Po drugi strani pa ustava in javno pravo tudi formalizira imunitetni status vladajočega razreda v odnosu do principa prvega lastninjenja. Formalizira namreč pravico predstavnikov države, da pridobivajo premoženje na neproduktiven in nepogodben način ter zagotavlja popolno podreditev zasebnega prava javnemu. Razredno pravo, t.j. ena skupina zakonov za vladajoče in druga skupina za vladane ljudi, se pojavi s tem dualizmom javnega in zasebnega prava v obliki dominacije ter infiltracije javnega prava nad in v zasebno pravo. Toda razlog za uveljavitev razrednega prava ni, kot trdijo marksisti, v tem, da zakoni in pravo ščitijo pravico zasebne lastnine, temveč se razredno pravo pojavi ravno nasprotno, v primeru, ko obstaja pravna razlika med enim razredom ljudi, ki delujejo pod in jih ščiti javno pravo, ter drugim razredom, ki delujejo v okviru in jih ščiti neko podrejeno zasebno pravo. Bolj konkretno torej trditev marksistične teorije države še posebej greši. Država ni izkoriščevalska, ker bi ščitila kapitalistove pravice zasebne lastnine, ampak ker je država sama izvzeta iz omejitve pridobivanja premoženja na produktiven in pogodben način.
Kljub tej fundamentalni zmoti pa je marksizem zaradi svoje interpretacije države kot izkoriščevalske (za razliko npr. od teorije javne izbire, ki jo vidi kot normalno firmo med ostalimi) na sledi nekaterim pomembnim dognanjem logike delovanja države. Prvič, prepoznava strateško funkcijo redistribucijskih oz. državnih programov, ki prerazporejajo premoženje. Kot izkoriščevalska firma je država vseskozi zainteresirana za vzdrževanje nizke stopnje razredne zavesti med vladanimi. Redistribucija premoženja in dohodka pa je način države, s katerim lahko vnese razdor med ljudi in prepreči oblikovanje združevalne razredne zavesti med izkoriščanimi. Še več, razdelitev same državne oblasti in moči z demokratizacijo državne ustave, odpiranjem vseh položajev oblasti vsem ljudem ter dodelitvijo pravice vsakomur, da sodeluje pri določanju državnega osebja in politike, je v resnici način zmanjševanja odpora proti izkoriščanju kot takemu. Drugič, država je v resnici center ideološke propagande in mistifikacije, kot to vidijo marksisti: izkoriščanje je v resnici svoboda; davki so v bistvu prostovoljni prispevki; nepogodbeni odnosi so v resnici "konceptualno" pogodbeni; nihče nikomur ne vlada ampak v resnici vsi vladamo samim sebi; brez države ne bi bilo niti prava, niti varnosti; brez države bi bili revni pogubljeni itd. Vse to je del ideološke strukture, katere namen je legitimizirati to, kar je v osnovi ekonomsko izkoriščanje. In tretjič, marksisti imajo tudi prav, ko opažajo tesno povezanost med državo in korporacijami, še posebej bančno elito, čeprav je njihova razlaga za ta pojav napačna. Razlog namreč ne tiči v tem, da bi malomeščanski veljaki videli in podpirali državo kot zaščitnico pravic zasebne lastnine in pogodbeništva, ampak ravno nasprotno. Veljaki pravilno dojemajo državo tako, kot je, torej pravo nasprotje koncepta zasebne lastnine in to je tudi razlog, da jo spremljajo z velikim interesom. Bolj, ko je podjetje uspešno, večja je potencialna nevarnost, da bi jo država izkoriščala, toda po drugi strani so tudi večje potencialne koristi, če mu uspe priti pod dežnik posebne državne zaščite in se tako izogniti polni teži kapitalistične konkurence. To je pravi razlog, da so poslovni veljaki tako zainteresirani za državo in njeno inflitracijo. Na drugi strani je vladajoča elita zainteresirana za tesno sodelovanje z uveljavljenimi korporacijami zaradi njhove finančne moči. Pri tem jo še posebej zanima bankirska elita, saj želi imeti država kot izkoriščevalska firma tudi popolno avtonomijo pri ustvarjanju oziroma ponarejanju denarja. S tem, ko nudi bankirski eliti udeležbo pri svojih ponarejevalskih mahinacijah in jim s pomočjo sistema bančništva z delnimi rezervami omogoča ustvarjati denar poleg tistih bankovcev, ki jih ustvarja sama, lahko država ta cilj zlahka uresniči in ustvari monopolni denarni sistem in bančni kartel pod nadzorom centralne banke. Preko te ponarejevalske povezave z bančnim sistemom in posledično tudi njihovimi največjimi klienti se dejansko vladajoči razred razširi daleč preko državnega aparata v samo jedro civilne družbe. To pa ni dosti drugačna slika, vsaj na pogled, kot tista, ki jo želijo naslikati marksisti o sodelovanju med bančništvom, uveljavljenimi poslovnimi elitami in državo.
Konkurenca znotraj vladajočega razreda in med različnimi vladajočimi razredi pelje k vedno večji koncentraciji in tu ima marksizem prav. Toda njegova napačna teorija izkoriščanja ponovno vodi k iskanju vzroka za to tendenco na napačnem mestu. Marksizem vidi to tendenco kot del kapitalistične konkurence, čeprav je ravno konkurenca v okviru čistega kapitalizma tista vrsta konkurence, ki ni oblika interakcije z ničelno vsoto. Prvi lastnik, proizvajalec, varčevalec in pogodbenik ne povečujejo svoje koristi na račun nekoga drugega. Njihove koristi ali nimajo vpliva na fizično premoženje nekoga drugega, ali pa pomenijo obojestransko korist (kot to velja za vse oblike pogodbenih izmenjav). Kapitalizem torej lahko zagotavlja dvig celotnega bogastva v družbi, hkrati pa ni mogoče trditi, da v tej ureditvi obstaja tendenca k relativni koncentraciji. Lahko pa rečemo, da so interakcije z ničelno vsoto ne samo značilne za odnos med vladajočim in vladanim, ampak tudi za odnos med konkurenčnimi vladarji samimi. Izkoriščanje, definirano kot neproduktivno in nepogodbeno pridobivanje premoženja, je možno samo tam, kjer je mogoče kaj vzeti. Zato je jasno, da če bi obstajala prosta konkurenca v poslu kraje in ropanja, bi takoj zmanjkalo stvari za odvzeti. Zaradi tega razloga je za izkoriščanje potreben monopol nad določenim teritorijem in populacijo, konkurenca med izkoriščevalci pa je po svoji naravi izločevalna in zato vodi k relativni koncentraciji izkoriščevalskih firm, kot tudi k centralizaciji znotraj vsake izkoriščevalske firme. Razvoj držav in ne kapitalističnih firm nam torej ponudi najbolj jasno ilustracijo te tendence: danes je število držav precej manjše, njihova izkoriščevalska oblast obsega precej večja ozemlja kot v prejšnjih stoletjih, znotraj vsakega državnega aparata pa je moč zaznati stalno nagnjenost k povečevanju moči centralne oblasti na račun regionalnih in lokalnih vej. Toda tudi izven okvira samega državnega aparata je mogoče zaznati nagnjenost k relativni koncentraciji oblasti z istim razlogom - ne, kot bi moralo biti do sedaj že jasno, zaradi kakšne prirojene lastnosti kapitalizma, ampak zato, ker vladajoči razred širi svojo oblast v civilno družbo s pomočjo ustvarjanja zavezništva med državo, bančništvom in korporacijami in še posebej z uveljavitvijo sistema centralnega bančništva. Če se torej državna oblast koncentrira in centralizira, je normalno, da temu sledi tudi koncentracija in kartelizacija bančništva in industrije. Skupaj s povečanjem moči države se poveča tudi moč bankirskih in korporacijskih veljakov izločanja ali onemogočanja konkurentov v obliki neproduktivnega in/ali nepogodbenega razlaščanja. Koncentracija v gospodarstvu je odraz podržavljanja ekonomske sfere življenja.
Glavni način ekspanzije državne oblasti in izločanja konkurenčnih centrov izkoriščanja sta vojna in vojaška dominacija. Konkurenca med državami pelje k vojnam in imperializmu, saj so njihovi interesi kot centri izkoriščanja po naravi nasprotujoči. Še več, dejstvo, da ima vsaka od njih interno na razpolago instrument obdavčevanja in popolno moč ustvarjanja denarja, omogoča vladajočemu razredu, da plačilo za svoje vojne obesi drugim. Logično je, da je tisti, ki mu ni potrebno plačati za svoje tvegane podvige iz lastnega žepa, ampak lahko v to prisili druge, nagnjen k bolj tveganemu obnašanju in hitreje poprime za orožje, kot bi sicer. Marksizem, v nasprotju s prepričanjem večine tako zvanih malomeščanskih družbenih ved, zadane dejstva: prav zares obstaja v zgodovini nagnjenost k imperializmu in največje imperialistične sile so zares najbolj napredni kapitalistični narodi. Toda razlaga je še enkrat več napačna. Država sama, namreč, kot tista institucija, ki je izvzeta iz kapitalističnih pravil pridobivanja premoženja, je po naravi agresivna in zgodovinski dokazi tesne povezanosti med kapitalizmom in imperilaizmom samo navidezno nasprotujejo temu. Razlago za to povezanost najdemo povsem enostavno v dejstvu, da mora imeti za uspeh v meddržavnih spopadih država na razpolago (relativno) dovolj ekonomskih resursev. Ob vsem ostalem nespremenjenem bo namreč vojno vedno dobila država, ki ima na voljo več resursev. Država kot izkoriščevalska firma ima po naravi destruktiven vpliv na bogastvo in akumulacijo kapitala, saj bogastvo ustvarja izključno civilna družba, zato bolj šibka kot je državna moč izkoriščanja, več bogstva in kapitala družba ustvari. Čeprav morda na prvi pogled to izgleda paradoksalno, toda bolj šibka oziroma bolj liberalna ko je država navznoter, bolj kot je razvit kapitalizem - razvito kapitalistično gospodarstvo namreč nudi večji vir bogastva za državo - bolj je bogata država, ki se lahko nato udejanja v več in bolj uspešnih osvajalskih vojnah. Ta odnos lahko tudi razloži, zakaj so bile v začetku države zahodne Evrope, predvsem Velika Britanija, vodilne imperialistične sile in zakaj so v 20. stoletju to vlogo prevzele Združene države.
Podobno jasna in zopet popolnoma nemarksistična razlaga obstaja za pogsto marksistično opazko, da so bančni in poslovni veljaki navadno med najbolj zagretimi zagovorniki vojaške moči in imperialističnega osvajanja. Do te podpore ne pride zato, ker bi bilo izkoriščanje pogoj za razširitev kapitalističnih trgov, ampak zato, ker širitev podjetij pod državno zaščito in z državnimi privilegiji zahteva tovrstno državno zaščito tudi v tujih državah in zahteva, da država z neproduktivnim in nepogodbenim odvzemanjem premoženja onemogoča tujo konkurenco na isti način ali še bolj kot domačo. Bolj natančno, veljaki podpirajo imperializem, če ta podpora lahko vodi v položaj vojaške dominacije lastne zavezniške države nad drugo, saj je iz tega položaja vojaške moči potem mogoče ustvariti sistem, ki mu lahko rečemo denarni imperializem. Dominantna država uporabi svojo superiorno moč za uveljavljanje politike mednarodno koordinirane inflacije, kjer njihova lastna centralna banka diktira tempo ustvarjanja denarja, centralne banke ostalih držav pa morajo uporabljati valuto superiorne države kot rezervno valuto, ki služi kot osnova za ustvarjanje lastne valute. Tako lahko skupaj z dominantno državo kot prvi prejemniki novo ustvarjenega denarja (rezervne valute) bančni in poslovni veljaki, povezani z dominantno državo, skoraj brez stroškov odvzemajo premoženje tujim lastnikom in proizvajalcem. Tako se nad izkoriščanim razredom v nadvladanih ozemljih ustvari dvojna plast izkoriščanja, najprej v obliki domače države in elite, nato pa še v obliki dominantne tuje države in njihove elite, kar povzroča dolgoročno ekonomsko odvisnost in relativno gospodarsko stagnacijo v primerjavi z dominantno državo. In ta - zelo nekapitalistična - situacija karakterizira status Združenih držav in ameriškega dolarja ter vodi do pravilnih obtožb na račun ekonomskega izkoriščanja s strani Združenih držav in dolarskega imperializma.
In končno, vedno večja koncentracija in centralizacija izkoriščevalskih moči vodi do ekonomske stagnacije, ki pripelje do objektivnih razmer za končno pogubo teh sil in pojav brezrazredne družbe, ki je zmožna ustvarjanja nezaslišane ekonomsko prosperitete.
V nasportju z marksističnim prepričanjem pojav takšne družbe ne bo posledica kakšnih zgodovinskih zakonov. Tovrstni neizogibni zgodovinski zakoni, kot jih dojemajo marksisti, v resnici ne obstajajo. Niti ne bo pojav te družbe posledica tendence zmanjševanja stopnje profita zaradi vedno višje organske kompozicije kapitala (t.j. povečanje v razmerju fiksnega kapitala proti variabilnemu), kot je razmišljal Marx. Ravno tako kot je teorija vrednosti po delu nepopravljivo zmotna, tako je tudi zakon o tendenci padanja stopnje profita, ki temelji na njej. Izvor vrednosti, obresti in profita namreč ni samo v izdatku za zaposlene, ampak je veliko bolj splošen: človeško delovanje, t.j. uporaba redkih resursev pri zasledovanju ciljev s strani osebkov, ki so omejeni s časovnimi preferencami in negotovostjo (nepopolnim znanjem). Nobenega razloga torej ni, da bi imele spremembe v organski kompoziciji kapitala kakršnokoli sistematično povezavo s spremembami obresti in porfita.
Namesto tega se verjetnost nastanka kriz, ki stimulirajo razvoj višje stopnje razredne zavesti (t.j. subjektivnih razmer za strmoglavljenje vladajočega razreda), poveča, če uporabim enega Marksovih najljubših izrazov, zaradi "dialektike" izkoriščanja, ki sem se je dotaknil že zgoraj: izkoriščanje uničuje proces ustvarjanja bogastva. Zato torej v konkurenci izkoriščevalskih firm, t.j. držav, manj izkoriščevalske in bolj svobodne navadno premagajo bolj izkoriščevalske, ker lahko črpajo iz večje zaloge resursev. Proces imperializma ima uvodoma dokaj osvobajajoč vpliv na družbe, ki pridejo pod njegov nadzor, saj je relativno bolj kapitalistični družbeni model izvožen v relativno manj kapitalistične (bolj izkoriščevalske) družbe. Na ta način se stimulirajo produktivne silnice, ekonomska integracija se poveča, delitev dela se poglobi, ustvari se resnično svetovno tržišče. Kot posledica se poveča populacija in pričakovanja glede gospodarske prihodnosti se dvignejo v nepredstavljive višave. Toda s tem ko v procesu imperialističnega osvajanja pride do monopola nad izkoriščanjem, meddržavna konkurenca usahne ali je celo odpravljena in zunanje omejitve moči internega izkoriščanja in razlastninjanja dominantne države počasi izginejo. Bolj ko se vladajoči razred približuje končnemu cilju svetovne dominacije, bolj se povečuje interno izkoriščanje, obdavčevanje in regulacija. Sledi ekonomska stagnacija, visoka globalna pričakovanja postanejo ogrožena, ta vedno večji zaostanek gospodarske realnosti za ekonomskimi pričakovanji pa je klasična situacija za nastanek revolucionarnega potenciala. Pojavi se močna potreba po ideoloških rešitvah za nastajajoče krize in vedno bolj razširjeno spoznanje dejstva, da državna vladavina, obdavčevanje in regluacija - daleč od tega, da bi nudile rešitev - pravzaprav same po sebi tvorijo ravno tisti problem, ki ga je potrebno premagati. Če je v tej situaciji gospodarske stagnacije, kriz in ideološke streznitve, ponujena pozitivna rešitev v obliki sistematične in obširne libertarianske filozofije skupaj s svojo ekonomsko različico, Avstrijsko ekonomsko šolo, in če to ideologijo širi aktivistično gibanje, potem izgledi za prelevitev revolucionarnega potenciala v aktivizem postanejo zares pozitivni in obetajoči. Protidržavni pritiski se bodo stopnjevali in vedno bolj peljali k raztapljanju oblasti vladajočega razreda ter države kot njihovega orodja izkoriščanja.
Kljub temu pa, ko in če se to zgodi, v nasprotju z marksističnim modelom to ne bo izhajalo iz družbene lastnine proizvodnih faktorjev. Družbena lastnina namreč ni samo ekonomsko neučinkovita, kot je že bilo pojasnjeno, ampak je tudi nezdružljiva z idejo "odmiranja države." Če so proizvodni faktorji v skupni lastnini in če realistično predpostavljamo, da se zamisli vseh ljudi, kako uporabiti te proizvodne dejavnike, ne ujemajo (kot po kakšnem čudežu), potem ravno družbena lastnina proizvodnih dejavnikov zahteva neprestane aktivnosti države, t.j. institucije, ki prisilno uveljavlja voljo enega človeka nad drugim. Namesto tega je odmiranje države, in s tem konec izkoriščanja ter začetek svobode in nezaslišane ekonomske prosperitete, doseglivo samo ob uveljavitvi družbe, ki temelji izključno na zasebni lastnini in ki jo ureja izključno in samo zasebno pravo.
Opomba: literaturo in zapiske najdete na povezavi na originalno besedilo na vrhu.
Prevod: Matej Avsenak Ogorevc
No comments:
Post a Comment