Lahovnik: politika ima pod nadzorom 80% gospodarstva

Na nedavni okrogli mizi Mreže idej je dr. Matej Lahovnik, bivši gospodarski minister, izjavil nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno in zgovorno priča o tem, zakaj imamo takšno, oprostite izrazu, sranje v gospodarstvu. In sicer je povedal naslednje (parafraziram):

Javna poraba v Sloveniji znaša okoli 50% BDP. Če k temu dodamo še podjetja v državni lasti, ki so večinoma velika podjetja, lahko ugotovimo, da ima politika na tak ali drugačen način pod nadzorom približno 80% slovenskega gospodarstva.

Govoriti o kakšnem prostotržnem gospodarstvu ali kapitalizmu je torej absurdno, če 80% gospodarstva tako ali drugače centralno planirajo birokrati in politiki. Ampak to še ni vse. Temu moramo nujno dodati še, da je denar, najbolj ključno sredstvo gospodarstva, pod popolnim nadzorom centralnih planerjev v Frankfurtu, planerjev Evropske centralne banke. Polovico vsake transakcije predstavlja denar in če je slednji centralno voden, rezultati ne morejo biti dobri.

Tistim, ki bi radi videli več države, postavljam preprosto vprašanje: koliko več? Saj že skoraj vse obvladuje država. Država, poleg tega, ni neka mistična skupina angelskih bitij z nepotešljivo željo po popravljanju krivic. Država je podjetje, ki jo vodijo politiki in se financira iz sadov dela zasebnega sektorja. Tisti, ki vzklikajo "več države", vzklikajo "več politike". Ne vem, točno, kakšne rezultate pričakujejo...


Matej Avsenak Ogorevc

Kaj sem vprašal predsednika vlade?

Pretekli vikend sem se imel čast udeležiti dogodka, ki jih definitivno pri nas manjka. Mreža idej je v Piranu z odliko organizirala forum, kjer si je nadobudna mladina tla pod nogami delila z mnogimi (pre)izkušenimi in bolj ali manj uspešnimi posamezniki s svojega področja, kot so Sandi Češko (Studio Moderna, solastnik), Leo Oblak (Infonet media, predsednik uprave), Janez Škrabec (Riko, lastnik), dr. Japec jakopin (Seaway, solastnik), Andreas Ptacek (BMW Slovenija, direktor), Tomaž Perovič (POP TV, direktor in odgovorni urednik), Jan Zobec (ustavni sodnik) mag. Bernard Brščič (IJP, predsednik sveta), mag. Boštjan Vasle (UMAR, direktor) in še mnogi drugi. Seveda je bilo zanimvo poslušati vse njihove nasvete in izkušnje, še bolj pa bodo morda dragocena vsa nova prijateljstva.

Kakorkoli, v programu je bil najavljen tudi pogovor s predsednikom vlade, Janezom Janšo, in ko sem to izvedel, sem se odločil, da ne bo odšel iz Pirana brez vsaj enega mojega vprašanja. Proti koncu pogovora z njim mi je pulz skočil na višje vrtljaje in vprašanje sem si ponovil vsaj 20 krat. Vedel sem, da ne bodo pustili veliko časa za vprašanja, zato sem izstrelil roko v zrak, zahteval mikrofon, in prvemu med ministri podal naslednji komentar:

"Dober dan g. Premier! Govorili ste o tem, da je treba ob nižjih prihodkih zmanjšati tudi porabo. To smo v zasebnem sektorju ves čas počeli in še vedno počnemo. Celo do te mere, da danes razmišljamo o tem, ali bi še naprej kupovali papirnate brisače ali morda frutiraste in jih doma prali. Edini strošek, ki pa ga ne moremo znižati, je strošek države! Kar hočem povedati je, da je izhod iz krize zelo enostaven, in sicer drastično znižanje državne porabe in davkov. Še posebej glede na to, da je po mojem mnenju ta kriza predvsem kriza monetarnega sistema. Če pogledamo bilanco Evropske centralne banke gre v zadnjem letu skoraj navpično navzgor. Teh 1000 milijard novih evrov je in bo našlo pot v gospodarstvo, ustvarjalo nove balončke, nove krizne točke, ki bodo še naprej bremenile gospodarstvo.

Trenutno je v Sloveniji v zasebnem sektorju produktivno zaposlenih 600.000 ljudi, kar pomeni, da imamo 2.000.000 ust in 600.000 ustvarjalcev. Dvigovanje davkov za zadnje 3 ljudi, ki še delajo v tej državi, je najslabše, kar lahko naredimo. Če ne bomo drastično znižali državne porabe in davkov, je govoriti o poti iz krize iluzija in pobožna želja."

Ko sem se usedel nazaj na stol in se mi je kri malce umirila, sem lahko razbral odgovor, ki me je, roko na srce, malce presenetil. Šel je nekako v smislu, da se z menoj strinja, ampak da v naši državi tega mnenja nikjer ni slišati. Sliši se le nasportno stran, ki zahteva višje davke in podobne rešitve. Bodite bolj glasni.

Ne vem, če je mislil resno, ali je bil odgovor zgolj pragmatičen, in če v resnici deluje v tej smeri, toda s to trditvijo se lahko samo strinjam. Nemogoče bo doseči spremembe, če v javnosti še vedno prevladuje podpora, glasna ali tiha, reševanju problemov z državnimi programi in javnim denarjem.

Na žalost sem že čez dva dni lahko prižgal televizor in zasledil, da vlada namerava dvigniti DDV in nekatere druge davke. Je pač tako, da je država, takšna ali drugačna, oblast enega človeka nad drugim. Neprostovoljno pobiranje denarja in regulacija z grožnjo nasilja ob nepokori pomeni, da naš denar preko pobranih davkov pristane na dražbi, kjer se zanj potegujejo najboljši ponudniki - razne interesne skupine in večje korporacije. Pri tako ukleščenem sistemu z dodanim zaledjem "reševanja" z evropskimi sredstvi ni pričakovati rešitev s strani politike v smeri "top-down". Dokler se bo ta sistem dalo še molzti, ne pričakujem sprememb. Šele ko bodo imeli ljudje dovolj in bodo začeli zavračati oblast države, lahko pričakujemo kaj novega.

Moje mnenje je, kot rečeno, da je davke potrebno drastično zmanjšati. Tako drastično, da bodo izginili. Potem bi zares lahko začeli živeti svobodno.



Matej Avsenak Ogorevc

Mladi za svobodo od Beograda do Stockholma

Ni še dolgo od tega, ko sem bil prepričan, da ni nikogar ne blizu ne daleč, ki bi poznal filozofijo osebne svobode, t.i. libertarijansko filozofijo, in se podpisal pod njo. Bolj ko sem govoril o njej, bolj čudno so me gledali. Potem je prišel na sceno Ron Paul in zanetil ogenj zanimanja za te in podobne ideje med mladimi Američani, ki je izgledal prav lepo, a hkrati tako daleč. Lepo je bilo gledati, kako ga okoli 8000 študentov na Univerzi v Los Angelesu pozdravlja in ploska njegovim govorom, ki so pravo nasprotje običajnim političnim pravljicam. Ne glejte k državi, ko iščete boljšo prihodnost. Država vam ne more ničesar dati, česar vam ni najprej vzela. Država se približuje fiskalni luknji, ki lahko močno ogrozi vašo svobodo in vašo prihodnost. Luč na koncu tunela iščite v osebni svobodi in minimalni državi. Kdaj ste nazadnje slišali politika izreči kaj podobnega?

Toda ko sem se spet ozrl okoli sebe, spet isto okolje in iste socialistične ideje, ki prežemajo Evropo. Ali bo tudi pri nas kakšna Ron Paul revolucija? Ni se zdelo verjetno. Le nekje v daljavi so odmevali protesti Daniela Hannana in Nigela Faragea iz Evropskega parlamenta.

Toda v zadnjih nekaj mesecih se stvari spreminjajo z bliskovito hitrostjo. Roka, ki jo države po vsem svetu držijo okoli vratu posameznika, se krepi z vsakim dnem, ko v proračunih nastajajo še večje luknje, zato se ljudje prebujajo, še posebej pa mladi. Iz dneva v dan spoznavam več ljudi, ki so naklonjeni tem idejam in iščejo knjige in druge vire, ki bi jim pomagali spoznati to tematiko bolje.

Zato toliko bolj navdušuje, da relativno mlada organizacija European Students for Liberty, katere začetki segajo šele v leta 2010 in 2011, in ki stopa po sledeh svojega starejšega brata, ameriške Students for Liberty, po uspehu lanske konference European Students for Liberty Conference, ki se je je udeležilo 220 študentov iz 25 držav, letos stvar zajema z veliko žlico in organizira kar 5 regionalnih konferenc v Vilni, Stockholmu, Torinu, Münchnu in Beogradu.

Sam kanim kreniti v Beograd (3.11.), kjer konferenco organizira tamkajšnji libertarni klub Libek. Seveda bo zanimivo videti govore nekaterih vodilnih mislecev na tem področju, predvsem dr. Toma Palmerja, avtorja knjige Realizing Freedom, iz Cato Instituta, toda morda se še bolj nadejam novih poznanstev in doživljanja ozračja, ki bo gotovo polno energije in upanja za ustvarjanje prihodnosti, vredne človeka, t.j. prihodnosti, ki temelji na osebni svobodi.

Če vas karkoli zanima, pišite na mail.

Aja, morda velja omeniti še, da je registracija brezplačna in da vključuje vse dnevne obroke ter večern socialne dogodke:)

Povezave:
European Students for Liberty
European Students for Liberty na Facebooku
Dogodek regionalna konferenca v Beogradu
Dogodek regionalna konferenca v Beogradu na Facebooku
Registracija za dogodek

Avstrijska teorija gospodarskega cikla

[Spodnji prispevek je prevod dela mojega drugega prispevka, ki je bil v originalu zapisan v angleščini]

Pravilna in celovita razlaga gospodarskega cikla mora odgovoriti na dve ključni vprašanj. Prvič, zakaj se veliko ali večino podjetij istočasno znajde v redčih številkah? Podjetniki so običajno zelo dobri pri napovedovanju. Če niso, jih namreč trg relativno hitro izloči, saj kaj kmalu začnejo pridelovati izgube. Zakaj torej vsi ti podjetniki, ki so najboljši  pri napovedovanju prihodnjega povpraševanja, relativno sočasno drvijo proti izgubam? In drugič, zakaj so v recesiji sektorji kapitalskih dobrin veliko bolj prizadeti kot sektorji gospodarstva, ki poslujejo s potrošniki? Zakaj, recimo, krizo veliko bolj čutijo v gradbeništvu in proizvodnji, kot v maloprodaji? V vseh recesijah opazimo ta dva fenomena in avstrijska teorija gospodarskega cikla (ATGC) je edina, ki odgovori na obe vprašanji in na mnogo drugih.

Naj poskušam torej kratko in jedrnato predstaviti avstrijsko teorijo gospodarskega cikla po svojih najboljših močeh. Teorija govori o tem, da imajo obrestne mere, kot vse druge cene v gospodarstvu, dejansko velik pomen in da bi se morale oblikovati na trgu, namesto, da jih določa centralno planska institucija, kot je centralna banka. Centralno planiranje cen je bilo implementirano že neštetokrat v zgodovini človeštva in vsakič, ko je bila ta politika realizirana, je nardila ogromno škode. Cene namreč med drugim ljudem sporočajo informacije o tem, kakšne količine česa so na voljo v gospodarstvu in ko umetno (politično) določamo cene, te umetne cene ljudi postavijo v temo, tako da ne morejo več sprejemati odločitev na podlagi pravilnih informacij. Obrestne mere igrajo vlogo razporejanja posojil tistim, ki so jih najbolj sposobni vračati in jih bodo najbolj produktivno zaposlili.

Najprej naj analiziramo procese varčevanja in posojanja na prostem trgu, kjer ne poznamo obstoja centralnega bančništva. V tem primeru obrestne mere določa povpraševanje in ponudba po posojilih (privarčevanih sredstvih). Medtem ko povpraševanje po posojilih določajo različne spremenljivke, kot so tehnološki napredek in nagnjenost k tveganju, ponudbo posojil vedno določajo časovne preference ljudi - koliko svojega dohodka želijo potrošiti in koliko privarčevati ter naložiti z namenom potrošnje v prihodnosti. Kadar se časovne preference ljudi torej znižajo, se stopnja in obseg varčevanja (sredstva za posojila) zviša, kar začne vleči obrestne mere navzdol. To pa je zelo močna spodbuda za podjetja, da začnejo najemati posojila. Zdaj, ko je za investicije na voljo več sredstev po nižjij cenah (obrestih), se podjetja lahko začnejo spuščati v nove projekte, ki prej niso bili profitabilni zaradi višje obrestne mere. Prav tako se bodo podjetja pri nižjih obrestnih merah odločala v korist daljših projektov, ki so višje v strukturi proizvodnje, t.j. investicije, pri katerih traja dlje časa, da končni proizvod te investicije pride do potrošnika (npr. investicije v zgradbe in stroje, namesto investicije v računalnike in zalogo), ker so dolgoročni projekti bolj občutljivi na obrestno mero (pri posojilu za 30 let so obresti precej večji strošek kot pri 3 letnem posojilu). Na drugi strani povečan obseg varčevanja pri ljudeh poskrbi, da so fizični resursi, ki so potrebni za izpeljavo vseh teh novih projektov, na voljo, zato so lahko tudi uspešno in profitabilno zaključeni. Ob zaključku teh projektov lahko nato podjetja, ki so si izposojala in ki so investirala, ta sredstva vrnejo svojim posojilodajalcem (torej ljudem, ki so varčevali) v obliki potrošnih dobrin, ki jih lahko sedaj proizvajajo bolj učinkovito z nižjimi stroški zaradi investicij v nov kapital (več in boljša oprema, stroji, ipd.). Na ta način gospodarstva rastejo in so rasla od kar je človek iznašel svoje prvo orodje, čemur danes rečemo kapital, druge poti ni. Le dovoljšnje varčevanje lahko ponudi fizična sredstva za investicije, neoviran prosti trg pa je potreben pogoj za razporeditev teh investicij v najboljše projekte. Le na ta način smo lahko prišli do življenjskega standarda, ki ga uživamo danes.

Zgodba je povsem drugačna, ko centralna banka poseže v obrestno mero. Ko centralna banka zniža obrestno mero pod nivo, kamor bi jo postavil prosti trg, podjetjem da napačen signal, da je v gospodarstvu sedaj na voljo več fizičnih sredstev za posojila in investicije. Posledice so iste kot v zgornjem primeru - obrestne mere se znižajo, čeprav se nihče ni odločil, da bo več varčeval. Količina denarja v obtoku se poveča, toda obseg realnih resursev (materialnih sredstev), ki so potrebni za izpeljavo vseh teh novih investicij, ostane nespremenjen. Prav nič novih fizičnih sredstev se ne sprosti za investicije, ko se centralna banka odloči znižati obrestno mero. Kot smo videli, je nivo varčevanja v družbi določen s časovnimi preferencami ljudi (razporejanje dohodka med potrošnjo in varčevanjem) in umetno znižana obrestna mera ne spodbudi ljudi, da bi trošili manj in varčevali več. Prav nasprotno, ljudje bodo verjetno še raje trošili, saj varčevanje ob nižjih obrestih postane manj privlačno. Gospodarstvo se tako začne raztegovati in "pregrevati". Podjetja namreč prejmejo nova posojila zaradi povečanja količine denarja v obtoku, tako da sedaj večje število podjetij z večjim številom projektov in svežim denarjem tekmuje za nespremen obseg materialnih sredstev - proizvodnih dejavnikov - in jih investira v vse napačne smeri (npr. delnice internetnih podjetij v devetdesetih in nepremičnine v prejšnjem desetletju) ter na ta način dviguje njihove cene. Ključno pa je seveda to, da so ob izračunu svojih investicij vsa ta podjetja računala s trenutnimi cenami ob času izposojanja in v svoje izračunih niso upoštevala višjih cen, ki se pojavijo na trgu kot posledica kreditne ekspanzije in povečanja denarja v obtoku. Zato ogromno teh podjetij pride nazaj do svojih bankirjev in zahteva nova posojila, da bi lahko zaključili svoje projekte, to dodatno povpraševanje po kreditih pa spet dvigne obrestne mere. In tako se vsi ti projekti, ki so izgledali profitabilni samo zaradi umetnega znižanja obrestne mere, spet pokažejo v svoji pravi luči. Zopet se pokaže realna slika in neprofitabilnost teh investicij zaradi dejstva, da obseg varčevanja ni bil zadosten za financiranje dodatnih investicij in povratek nazaj na višjo tržno obrestno mero odkrije točno to. Ti projekti ali ne bodo dokončani, ali pa ne bo dovolj povpraševanja (potrošnje), da bi bili profitabilni. Kar se torej mora zgoditi, je, da se te napačne investicije likvidirajo. Nekatere je možno prestrukturirati in preusmeriti v druge namene, spet druge je potrebno povsem opustiti. Investicije so bile namreč začete zaradi umetne ekspanzije posojil in niso bile implementirane v skladu z željami in potrebami potrošnikov.

Ob zaključku se moramo torej vprašati še najbolj pomembno vprašanje: kako na najboljši način "pozdraviti" recesijo? Najkrajša pot iz nje je, da se država umakne in pusti trgu, da deluje. Ob višji obrestnimeri bodo ljudje avtomatično zvišali obseg prihrankov, ki bodo služili za financiranje profitabilnih investicij in prestrukturiranje investiranih sredstev v bolj produktivne namene. Z drugimi besedami, recesija ni nekaj, proti čemer bi se morali bojevati, temveč predstavlja zdravilo za bolno gospodarstvo, ki so ga zastrupila umetno poceni posojila. Obdobje pred recesijo je tisto, kjer so se zgodile napake in napačne investicije, zato je recesijo potrebno pustiti in se ne vmešavati, da lahko trg popravi te napake. To je edina pot nazaj k zdravju. Najslabša stvar, ki jo lahko naredi centralna banka, je to, da ponovno niža obrestno mero, saj bo to povzročilo nov val napačnih investicij, ki jih bo potrebno likvidirati kasneje v še daljši in intenzivnejši recesiji, ko se kreditna ekspanzija spet ustavi. Če pa se centralna banka nameni še naprej zniževati obrestno mero in zviševati količino denarja v obtoku v neskončnost, lahko to vodi le v hiperinflacijo. Res je, da če obrestno mero dvigne, sledi recesija, toda tretje poti ni. In prej ko to stori, bolje, saj je tako manj napačnih investicij, ki jih je potrebno likvidirati. Kot je zapisal Ludwig von Mises v svojem opus magnumu, "ciklično gibanje, ki prizadeva gospodarstva - ponavljajoča se obdobja konjunkture, ki jim sledijo obdobja depresije - je neizogibna posledica nenehnih prizadevanj nižanja tržne obrestne mere s pomočjo kreditne ekspanzije. Nemogoče se je izogniti končnemu sesutju konjunkture, ki je posledica kreditne ekspanzije. Edini dve možnosti sta le, ali kriza nostopi prej kot posledica prostovoljne opustitve nadaljnje kreditne ekspanzije, ali pa kasneje v obliki končne in splošne katastrofe valute."

Težko vam kaj bolj toplo priporočam kot branje in učenje gradiva iz tradicije avstrijske ekonomske šole. Kot sta rekla Mises in Rothbard, je ekonomija preveč pomembna, da bi jo prepustili ekonomistom. Če vas zanima ta tema, boste morda našli kaj uporabnega na naslednjih povezavah (vse v Angleščini):

Za začetek:
Tom Woods o gospodarskem ciklu in zakaj je bila recesija leta 1920 tako kratka: Why You've Never Heard of the Great Depression of 1920 (video)
 8 minutni odsek zgornjega videa, ki govori specifično o gospodarskem ciklu: Austrian business cycle theory (video)
Ron Paul, ameriški kongresnik: Ron Paul and the Austrian Theory of the Business Cycle (video) 

Srednje: 
Roger Garrison: Austrian Theory of the Trade Cycle (video) 

Napredno: 
Murray Rothbard: America's Great Depression (PDF knjiga) 



Matej Avsenak Ogorevc 

Moj govor na banki Federal Reserve v New Yorku

[Aprila letos je imel Robert Wenzel, urednik in pisec strani economicpolicyjournal.com, govor na Newyorški veji banke Federal Reserve, ameriške centralne banke. Z veliko mero poguma je stopil pred ljudi z diametralno nasprotnimi prepričanji in jim vljudno ter sistematično podal svoje mnenje, zakaj se mu zdi Fed (krajše za Federal Reserve) oz. centralno bančništvo v splošnem polomija od začetka do konca. Prevod objavljam z dovoljenjem avtorja, besedilo v izvirniku pa si lahko preberete tukaj.]

Na povabilo Newyorške veje banke Federal Reserve sem imel govor in kosilo v sobi Liberty Room [soba svobode] te banke. Spodaj so zapiski, ki sem si jih pripravil.

Najlepša hvala za povabilo na govor tukaj pri Newyorški veji banke Federal Reserve.

Intelektualni diskurz je seveda izjemnega pomena pri iskanju resnice. V tem smislu pozdravljam to priložnost, da lahko predstavim svoje poglede na ekonomijo in monetarno politiko in na kakšen način se verjetno razlikujejo od vaših tukaj pri Fed-u.

Hkrati predvidevam, da so moji pogledi tako drugačni od vaših, da bom s svojim komentarjem tukaj doživel popoln neuspeh pri poskusu prepričevanja, da storite to, kar bi bilo po mojem mnenju potrebno storiti, in sicer zapreti celotno banko Federal Reserve System.

Predpostavljam, da so moji pogledi drugačni od vaših od začetka do konca: od uporabe pravilne metodologije v ekonomski znanosti, do načina funkcioniranja makroekonomije, vloge Federal Reserve-a ter dosežkov banke Federal Reserve. Zato tukaj pred vami stojim popolnoma zbegan, kako lahko vi vidite svet tako drugače, kot ga jaz.

Preprosto ne razumem večine razmišljanja, ki se odvija tukaj pri Fed-u, in ne razumem, kako se lahko takšno razmišljanje nadaljuje, ko pa se po mojem mnenju zaletava ob realnost.

Dovolite mi, da začnem z metodologijo. Moje prepričanje, ki so ga razivili takšni veliki ekonomski misleci, kot so Ludwig von Mises, Friedrich Hayek in Murray Rothbard, je, da v ekonomski znanosti ne obstajajo konstante, kot to velja za naravoslovne znanosti.

V fizikalni znanosti vemo, da voda zmrzne pri 0ºC. Z velikansko preciznostjo lahko napovemo točno, kako daleč bo letela raketa z 2000 litri goriva. To preciznost lahko dosežemo zato, ker obstajajo konstante, ki se ne spreminjajo in na podlagi katerih lahko gredimo enačbe..

Takšne konstante v svetu ekonomije ne obstajajo, saj se ekonomska znanost ukvarja s človeškim delovanjem, ki se lahko v vsakem trenutku spremeni. Če cene krompirja ostanejo enake 10 tednov, to še ne pomeni, da bodo enake tudi naslednji dan. Izzivam kogarkoli v tej sobi, da mi pokaže konstanto na področju ekonomske znanosti z isto nespremenljivostjo, ki obstaja v svetu fizike in kemije.

Toda kljub temu tukaj pri banki Federal Reserve v članku za člankom vidim gradnjo enačb, kot da konstante obstajajo. To je tako, kot bi predvidevali obstoj konstantnega razmerja med obrestnimi merami tukaj, v Rusiji in po ostalem svetu, izdelali enačbe na podlagi tega prepričanja in potem poskušali trgovati na podlagi teh enačb. To so sicer že poskusili in rezultat je bil propad sklada Long Term Capital Management, propad, ki so mu sledili sestanki na visokem nivoju v tej isti zgradbi, v kateri se nahajamo.

Toda kljub temu enačbe, ki predvidevajo konstante, pri Fed-u še kar naprej objavljate, jaz pa se medtem praskam po glavi.

Prav tako se mi zdi nedoumljiva splošna pripadnost keynesijanskemu ekonomskemu modelu, ki nekako vodi do prepričanja, da je povpraševanje, in ne prozivodnja, gonilna sila gospodarstva. Ko pogledam v svet vidim izdelke, kot so iPhone, iPad, mikrovalovne pečice in LCD televizorji, ki mi povedo, da je proizvodnja tista, ki poganja gospodarstvo. Kje bi bili brez proizvodnje teh in milijonov drugih izdelkov? Keynesijanci v tej sobi bodo morda odgovorili »vendar potrebujemo povpraševanje za nakup vseh teh proizvodov.« In jaz jim bom odgovoril »ali ne verjamete v povpraševanje in ponudbo? Ali ne verjamete, da se bodo cene za izdelke, ko so enkrat proizvedeni, prilagodile na tržno ravnovesno ceno?«

Nadalje bom zagovarjal, da se tudi cene za proizvodne dejavnike prilagajajo končnim cenam za potrošne dobrine in da se bodo na vseh nivojih oblikovale tržno ravnovesne cene. Ponavljam, ali verjamete v povpraševanje in ponudbo ali ne?

Praskam se po glavi, saj večina od vas na nekem akademskem nivoju verjame v teorijo povpraševanja in ponudbe in kako se na ta način oblikujejo tržne cene, v svojem makro razmišljanju o gospodarstvu pa jo vztrajno zavračate.

Z menoj boste morda polemizirali, da so cene, še posebej cene dela, torej plače, rigidne navzdol in da morate zato pumpati denar v gospodarstvo, da ga zaženete. Jaz pa bom medtem z začudenjem opazoval vaše keynesijanske kolege v vladi, ki ustvarjajo takšno okolje navzdol rigidnih plač.

Ekonomist Robert Murphy je zapisal, da je predsednik Herbert Hoover kar naprej pritiskal na podjetnike, naj ne znižujejo plač.[1]

Citira Hooverjev govor, ki ga je imel pred skupino podjetnikov:

V tej državi imamo skupno in odločno prizadevanje tako države kot podjetij... da preprečimo kakršnokoli nižanje plač.

Nato piše še, da je FDR [Franklin Delano Roosevelt] celo presegel Hooverja s tem, ko je želel »dvigniti plače in ne le ustvariti dna pod njimi.«

Zato vas sprašujem, ali ste res presenečeni, da so bile med veliko depresijo plače rigidne navzdol, ko pa sta oba predsednika aktivno izvajala politiko kljubovanja povpraševanju in ponudbi z umetnim dvigovanjem plač.

Danes se je v Ameriki fokus vlade nekoliko spremenil, in sicer po novem dražava dela veliko več, da bi podpirala brezposelne, s tem ko jim dalj časa plačuje za ne-delo. Ali vas res preseneča, da je brezposelnost tako visoka, ko pa se ljudi plačuje, da ne delajo. Leta 2010 so nobelovo nagrado dobili ekonomisti za njihove študije, ki so pokazale – citiram iz izjave za medije, ki je oznanila nagrado:

Eden od zaključkov je, da bolj radodarna nadomestila za brezposelnost povzročajo višjo brezposelnost in daljše iskalne čase.[2]

Ali se vam ne zdi, da bi bilo bolj smiselno ustaviti vse te programe, ki so neposredni dejavniki povzročanja brezposelnosti, kot pa prilivati olje na ogenj s tiskanjem denarja in razvrednotovanjem valute?

Praskam se po glavi, ko so vaši zaključki o brezposelnosti tako drugačni od mojih in ko kličete po tiskanju denarja, da bi spodbudili »povpraševanje«. Ta klic je, če smem dodati, povzročil povečanje denarja v obtoku za 12.230% od kar je bila ustanovljena banka Federal Reserve.

Prav tako se moram popraskati po glavi, ko slišim mnenje, da bi morala banka Federal Reserve zagotavljati stabilen nivo cen. Kaj je narobe s padajočimi cenami v celotnem gospodarstvu, kot se to danes dogaja v sektorju računalnikov, LCD televizorjev in mobilnih telefonov? Sprašujem vas, zakaj bi si želeli stabilnih cen? In mimogrede, kako vam gre od rok ta stabilnost cen tukaj pri Fed-u?

Odkar je bil Fed ustanovljen, so se cene za potrošnike namreč dvignile za 2.241% [3]. Ne, nisem se zmotil. Naj ponovim, od ustanovitve Fed-a so se potrošne cene dvignile za 2.241%.

Nato mi boste morda dejali, da so stabilne cene le sekundarni cilj banke Federal Reserve in da je vaš pravi cilj preprečevanje resnejših padcev v gospodarstvu. Toda od ustanovitve Fed-a naprej smo imeli 18 recesij, vključno z veliko depresijo in najnovejšo veliko recesijo. Ti gospodarski padci so povzročili borzne zlome, desetine milijonov brezposelnih in nešteto bankrotov.

Praskam se po glavi in sprašujem, kako si lahko predstavljate, da je Fed, ko vse to upoštevamo, v kakršnemkoli smislu zgodba o uspehu.

Še posebej me to čudi, ker avstrijska teorija gospodarskega cikla (ATGC), ki so jo razvili Mises, Hayek in Rothbard, opozarja na vse te stvari. Po ATGC prav tiskanje denarja s strani centralne banke povzroča gospodarske cikle in spet ste tu na Fed-u to prav gotovo počeli s povečevanjem količine denarja v obtoku. Ali si predstavljate vsa popačenja v gospodarstvu, ki jih povzroča Fed s tem masovnim tiskanjem denarja?

Skladno z ATGC tisti sektorji, kamor gre sveži denar, ko ga tiskate, doživijo razcvet, ko pa se tiskanje denarja ustavi, se sesujejo. Novo natisnjeni denar iz Fed-a navadno najde svojo pot do Wall Streeta in drugih sektorjev kapitalskih dobrin, zato za ekonomiste avstrijske šole tudi ni presenečenje, da so zlomi najhujši v sektorjih, kot so trg vrednostnih papirjev in nepremičninski sektor. Ekonomist Murray Rothbard je v svoji knjigi America's Great Depression [4] do najmanjše podrobnosti natančno opisal, kako so spremembe rasti ponudbe denarja povzročile veliko depresijo.

Če pa grem na malo bolj osebno raven, sem skozi poletje 2008, ko se je trenutna kriza razvijala, opozarjal na neizogibnost zloma. 11. julija 2008 sem na economicpolicyjournal.com zapisal [5]:

SUPER ALARM: Dramatična upočasnitev v rasti ponudbe denarja

Po tem ko je mesece rasla s skoraj dvomestno stopnjo, se je rast ponudbe denarja dramatično upočasnila. Rast denarja v zdanjih 3 mesecih je le 5,2% na letni ravni. V zadnjih dveh mesecih je bila rast denarja po kazalcu M2NSA ničelna.

To je nekaj, kar moramo zelo pazljivo spremljati. Če se bo taka dramatična upočasnitev nadaljevala, je huda recesija neizogibna.

Nikoli še nismo videli tako dramatične upočasnitve rasti ponudbe denarja iz dvomestne stopnje rasti na 5%. Ali Bernanke sploh ve, kaj hudiča počne?

20. julija 2012 sem zapisal [6]:

Nedavno sem zapisal, da se je v zadnjih dveh mesecih ponudba denarja sesula. M2NSA je šel od dvomestne rasti skoraj do nule.

Toda pregled kreditne situacije je očitno še hujši. Glede na nedavne podatke iz Fed-a so se bančni krediti (vrednostni papirji in posojila) v 13 tednih do 25. junija skrčili za 7,9% na letni ravni.

Od 25. junija dalje je bilo sicer zaznati rahlo spremembo, tako v rasti posojil kot M2NSA, toda stopnje rasti ostajajo izjemno nizke.

Če v naslednjih nekaj tednih ne bomo priča dramatični spreobrnitvi teh številk, bomo morali posvariti o možnosti krize v stilu velike depresije.

A le nekaj tednov pred temi mojimi opozorili je imel, medtem ko se je ponudba denarja sesedala, guverner Bernanke precej bolj optimistično mnenje. V svojem govoru na 53. letni ekonomski konferenci bostonske veje banke Federal Reserve [7] je povedal:

Želim vam na kratko predstaviti izglede za gospodarstvo in za politiko, začenjši z obeti za rast. Kljub nedobrodošlemu dvigu stopnje brezposelnosti, za katerega smo izvedeli prejšnji teden, so nedavni podatki kot celota le zmerno vplivali na izgled za gospodarsko aktivnost in zaposlenost. Zares, čeprav bo gospodarska aktivnost v tekočem četrtletju najverjetneje šibka, izgleda, da se je tveganje, da je gospodarstvo prešlo v izdaten padec, v preteklem mesecu zmanjšala. Skozi preostanek leta 2008 bi morali biti efekti monetarnih in fiskalnih spodbud, postopno upadanje bremen v stanovanjskem gradbeništvu, nadaljni napredki pri zdravljenju finančnih in kreditnih trgov ter še vedno stabilno povpraševanje iz tujine dovoljšnja protiutež težavam, ki še čakajo gospodarstvo.

Verjamem, da je velika recesija, ki je sledila, še vedno dovolj sveža v naših glavah, da ni potrebno podrobno ugotavljati, katera prognoza, moja ali guvernerjeva, je bila bolj točna.

Prav tako me begajo mnogi drugi koraki vaše monetarne politike tukaj pri banki Federal Reserve. V obdobju Bernankeja je bilo več sprememb v smeri monetarne politike kot v kateremkoli drugem obdobju v sodobni zgodovini Fed-a. Niti pod Arthurjem Burnsom, G. William Millerjem, Paulom Volckerjem ali Alanom Greenspanom ni bilo toliko dramatičnih premikov v monetarni politiki Fed-a. Pod guvernerjem Bernankejem smo imeli velike spremembe v smeri rasti ponudbe denarja kar PET krat. Zato me trenutno stanje našega gospodarstva, ko preklapljamo med stagniranjem in divjanjem, sploh ne preseneča. Zaradi trenutne nepredvidljive monetarne politike je za podjetnike zelo težko delati kakršnekoli dolgoročne načrte. Zares, tudi v svoji kolumni Daily Alert o gospodarstvu [8] izjemno težko dajem dolgoročne nasvete, ko na kratki rok vidim tromesečno rast ponudbe denarja po kazalniku M2 pasti iz slabih 20% na letni ravni skoraj na nulo in nato v drugem obdobju iz 25% na 6%. [9]

Prav tako me bega mnogo monetarnih programov, ki jih je vpeljal guverner Bernanke, na primer operacija twist.

Operacija twist namreč ni bila implementirana prvič. Operacija twist je bila vpeljana leta 1961 na začetku predsedovanja Kennedyjeve administracije. [10] Trije ekonomisti banke Federal Reserve so leta 2004 napisali članek [11] ki delno preučuje operacijo twist iz 60ih:

Njihov zaključek (moji poudarki):

Druga dobro poznana zgodovinska epizoda, ki vključuje poskus manipulacije s strukturo ročnosti, je tako imenovana operacija twist. Namen operacije twist, s katero je leta 1961 začela nova Kennedyjeva administracija, je bil na eni strani dvig kratkoročnih obrestnih mer (da bi na ta način promovirali kapitalske prilive in podpirali dolar) in na drugi strani znižanje ali vsaj obdržanje stabilnih dolgoročnih obrestnih mer. (Modigliani in Sutch 1966).... Dva glavna vzvoda operacije twist sta bila uporaba operacij na odprtem trgu banke Federal Reserve in operacije upravljanja državnega dolga..Danes imamo operacijo twist za bolj ali manj neuspešno, v večji meri zaradi pomembnega dela Modiglianija in Sutcha....

Toda Modigliani in Sutch sta prav tako zapisala, da je bila operacija twist relativno majhna operacija in da se je pravzaprav ročnost državnega dolga v malo daljšem obdobju celo močno povečala, namesto da bi se zmanjšala... Zato nam operacija twist niti ne ne daje močnih dokazov v katerikoli smeri o posledicah sprememb kompozicije bilance centralne banke...

Verjamemo, da so naše ugotovitve velik korak v smeri zavračanja močne hipoteze, da nestandardni vzvodi monetarne politike, vključno s kvantitativnim sproščanjem in usmerjenim kupovanjem papirjev, ne morejo biti uspešni v sodobnem industrijskem gospodarstvu. Toda efekti takšnih politik ostajajo kvantitativno precej nejasni.

Eden od avtorjev tega članka iz leta 2004 je bil guverner banke Federal Reserve Ben Bernanke. Zato moram vprašati, kaj, hudiča, guverner Bernanke počne, ko vpeljuje takšen program, če pa v svojem lastnem članku piše, da je bil po Modiglianiju neuspešen in namiguje na to, da bi bil potreben večji test, s katerim bi lahko ugotovili njegove prave rezultate.

Sprašujem torej, ali guverner uporablja gospodarstvo Združenih držav kot laboratorij in Američane kot poskusne zajčke za preverjanje svoje intelektualne radovednosti o stvareh kot je operacija twist.

Nadalje me bega tudi odziv guvernerja Bernankeja na vprašanja kongresnika Rona Paula. Na navidez skoraj spontano vprašane kongresnika Paula o denarju, ki naj bi ga Federal Reserve priskrbela vlomilcem v primeru Watergate, je guverner odgovoril tako, da je kontaktiral urad glavnega inšpektorja pri banki Federal Reserve in zahteval preiskavo [12]. Toda ko ga je kongresnik večkrat spraševal o certifikatih za zlato, ki jih drži banka Federal Reserve [13], in o tem, ali bo zlato v trezorju Fort Knox, ki stoji za temi certifikati, deležno pregleda, guverner na Ministrstvo za finance ni poslal nikakršnega zahtevka po pregledu tega zlata. To se mi zdi docela čudno. Pri zadevi, ki je lahko le zgodovinskega pomena, guverner zahteva podrobno preiskavo, pri vprašanju, ki je vitalnega pomena za veliko Američanov danes, pa guverner ne išče nobene potrditve.

V stavbi, v kateri se nahajamo, globoko v podzemnih trezorjih sedi za milijarde dolarjev zlata, ki ga banka Federal Reserve drži za tuje vlade. Federal Reserve organizira redne vodene oglede teh trezorjev, med drugim tudi za šolske otroke. [14] Po drugi strani pa ameriško zlato ni dosegljivo skoraj nikomur in ni bilo nikoli deležno resnega pregleda. Ali se vam to ne zdi čudno? Če že nič drugega, ali kdo pri banki Federal Reserve pozna vsaj kvaliteto in čistost zlata v trezorju Fort Knox?

Za zaključek naj povem, da je Fed po mojem mnenju neuspešen od začetka do konca. Verjamem, da uporabljate napačno metodologijo in da cilji, ki naj bi upravičevali obstoj Fed-a, t.j. cenovna in gospodarska stabilnost, nikoli niso bili doseženi. Ponavljam, od ustanovitve Fed-a so cene narasle za 2.241%, v istem obdobju pa smo imeli 18 recesij. Nikomur pri Fed-u očitno ni mar za zlato, ki naj bi stalo za certifikati zlata, ki so na bilanci Fed-a. Cesar je brez oblačil. Fed konstantno ignorira zagovornike avstrijske teorije gospodarskega cikla, čeprav imajo izkazano najboljše dosežke pri prepoznavanju splošnih gospodarskih kriz. Še več, specifično so prepoznali razvijajoči se nepremičninski balonček. Ne smemo pozabiti, da sta leta 2004 dva ekonomista tukaj pri New Yorškemu Fed-u napisala članek [15], ki je zanikal obstoj nepremičninskega balončka. Na ta članek sem odgovoril [16] in zapisal: 

Nepravilna analiza [teh dveh] ekonomistov banke Federal Reserve... bo morda šla v finančno zgodovino kot najbolj napačna napoved, odkar je Irving Fisher leta 1929 tik pred zlomom borze napovedal, da kaže, da so cene delnic za vedno dosegle visoko raven.

Podatki, ki so bili objavljeni včeraj, kažejo, da so cene nepremičnin zgrmele na raven iz leta 2002. [17]

Sedaj vam bom podal še nekaj opozoril glede gospodarstva.

Zanka okoli vaše organizacije se zateguje, saj potrebujete velike količine tiskanja denarja, da bi vaše zmanipulirano gospodarstvo ostalo nad vodo. To bo na koncu privedlo do visoke cenovne inflacije, ali pa, če prenehate s tiskanjem, do novega hudega gospodarskega zloma. Tretje poti ni.

Še enkrat se vam zahvaljujem za povabilo. Pripravili ste hrano, zato ne bom neolikan, ostal bom in jedel z vami.

Imejmo en dober obrok tukaj. Naredimo iz tega pojedino. Nato pa vas prosim, rotim vas vse, pojdite z mano od tod in se nikoli več ne vrnite nazaj. To bi bila moralna in etična poteza. Nič dobrega se ne dogaja tukaj. Zaklenimo ta vrata in pustimo zgradbo pajkom, veščam in štirinožnim podganam. 

Viri:

[1] http://www.amazon.com/Politically-Incorrect-Guide-Depression-Guides/dp/1596980966/ref=sr_1_1?ie=UTF8&qid=1335313972&sr=8-1

[2] http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economics/laureates/2010/press.html

[3] ftp://ftp.bls.gov/pub/special.requests/cpi/cpiai.txt

[4] http://www.amazon.com/Americas-Great-Depression-Murray-Rothbard/dp/146793481X/ref=sr_1_1?ie=UTF8&qid=1335314537&sr=8-1

[5] http://www.economicpolicyjournal.com/2008/07/super-alert-dramatic-slowdown-in-money.html

[6] http://www.economicpolicyjournal.com/2008/07/alert-collapsing-credit.html

[7] http://www.federalreserve.gov/newsevents/speech/bernanke20080609a.htm

[8] http://www.economicpolicyjournal.com/2009/04/announcing-epj-quarterly-economic.html

[9]http://www.economicpolicyjournal.com/2008/07/super-alert-dramatic-slowdown-in-money.html

[10] http://www.frbsf.org/publications/economics/letter/2011/el2011-13.html

[11] http://www.federalreserve.gov/pubs/feds/2004/200448/200448pap.pdf


[12] http://www.huffingtonpost.com/2012/04/03/federal-reserve-watergate-iraqi-weapons_n_1400645.html

[13] http://www.federalreserve.gov/releases/h41/Current/

[14] http://www.newyorkfed.org/aboutthefed/visiting.html

[15] http://fednewyork.org/research/epr/04v10n3/0412mcca.pdf

[16] http://www.economicpolicyjournal.com/2012/02/checkmate-new-york-fed-as-totally.html

[17] http://www.nytimes.com/2012/04/25/business/economy/survey-shows-us-home-prices-still-weak.html

Posebna zahvala gre naslednjim ljudem, ki so mi pomagali pri raziskovanju in zbiranju podatkov za ta prispevek: Stephen Davis, Bob English, Jon Lyons, Ash Navabi, Joseph Nelson, Nick Nero, Antony Zegers.

Prevod: Matej Avsenak Ogorevc

Brezposelnost nižja, a manj ljudi dela

[Popravek: po objavi spodnjega prispevka sem prejel informacijo iz Financ z napotkom na njihov članek, ki to temo obravnava bolj podrobno. Kot rečeno, vseh objav ni možno pregledati, zato sem vesel vsake informacije. Njihov prispevek si lahko ogledate tukaj]

V začetku meseca je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) objavil mesečno poročilo z naslovom "Nižja brezposelnost že peti mesec zapored". Sliši se kot dobra novica in tudi večina spletnih medijev je več ali manj skopirala poročilo in objavila številke, ki se pojavljajo v njem. Tako RTV-jev MMC "Nižja brezposelnost že peti mesec zapored", Siol "Število brezposelnih junija nižje za 1,1 odstotka", 24ur.com "Brezposelnost v Sloveniji se je znova znižala", celo v Financah, od katerih bi lahko pričakovali kakšen dober komentar, so objavili prispevek "V letu dni 1.500 manj brezposelnih" in v glavnem prepisali številke (vseh spletnih portalov seveda nisem prebiral, ampak večinoma so objave podobne; če kdo najde kakšen dober komentar, bom seveda vesel). Škoda, pogrešam malo več novinarske radovednosti. Kaj te številke pomenijo? Nekaj se namreč ne ujema. Sredi krize, ki še vedno hudo pesti tako slovensko, kot tudi evropsko gospodarstvo, beremo spodbudne novice, da se število brezposelnih znižuje. Počutim se približno tako, kot bi sredi nevihte poslušal vremenarja, ki mi po radiju pripoveduje, da zunaj sije sonce. Komu bom verjel, njemu ali lastnim očem?

Prvi indikator najdemo že v samem poročilu ZRSZ, kjer piše:

"Od 7.355 brezposelnih oseb, ki jih je junija Zavod odjavil iz evidence, se jih je zaposlilo oziroma samozaposlilo 3.863, kar je 17,3 % manj kot maja, v primerjavi z junijem 2011 pa je bilo zaposlitev za 21,9 % manj. V letošnjih prvih šestih mesecih se je iz evidence odjavilo skupaj 52.072 oseb, od teh 31.338 zaradi zaposlitve, kar je 9,7 % manj kot v primerljivem obdobju leta 2011."

Od tistih, ki so torej odšli iz Zavoda, se jih je letos zaposlilo manj kot lani, kar je tudi konsistentno s tem, kar se dogaja v gospodarstvu. Zdravje našega gospodarstva namreč ni merljivo s tem, koliko ljudi je (ali ni) prijavljenih na Zavodu, ampak s tem, koliko ljudi dela produktivno in s tem prispeva k višjemu standardu in boljšemu življenju vseh skupaj. 

Zato sem raje poiskal številke o delovno aktivnem perbivalstvu (zaposlene in samozaposlene osebe), ki so veliko bolj zgovorne. Podatki so na žalost na voljo samo do aprila, ampak bo dovolj, hkrati pa je potrebno pogledati še malo daljši časovni horizont, da si lahko ustvarimo boljšo sliko: 

Delovno aktivno prebivalstvo, Slovenija, december 2011 do april 2012

Vir:  SURS 

Delovno aktivno prebivalstvo, Slovenija, april 2011 do april 2012
Vir: SURS

Delovno aktivno prebivalstvo, Slovenija, april 2012
Vir: SURS

In še število registriranih brezposelnih v istih obdobjih:

Število registriranih brezposelnih oseb, Slovenija, december 2011 do april 2012

Vir: ZRSZ

  Število registriranih brezposelnih oseb, Slovenija, april 2011 do april 2012
Vir: ZRSZ

Število registriranih brezposelnih oseb, Slovenija, april 2010 do april 2012
Vir: ZRSZ

Kaj nam torej povedo zgornji grafi? Na videz se stvari ujemajo za letošnje leto - število registriranih brezposelnih je upadlo in število delovno aktivnih prebivalcev se je povečalo. Toda registriranih brezposelnih je manj za 6.881, delovno aktivno prebivalstvo pa se je povečalo le za 5.351. Če vzamemo enoletno obdobje, je slika podobna. Iz Zavoda je bilo odjavljenih 2.477 oseb, delovno aktivno prebivalstvo pa se je celo zmanjšalo za 9.961 oseb. Nič drugače ni pri dvoletnem obdobju. Število registriranih brezposelnih se je med aprilom 2010 in 2012 sicer povečalo za 9.768, toda število delovno aktivnih oseb se je zmanjšalo precej bolj, in sicer za 22.331. Poleg tega lahko opazujemo tudi trend (drži tudi za nekaj več let nazaj, čeprav ne tako izrazito) upadanja brezposelnosti v prvi polovici leta in ponovne rasti v drugi polovici.

Če se torej iz Zavoda v zdanjih mesecih odjavlja več ljudi, kot se jih zaposli, in če v zadnjih letih brezposelnost raste manj kot pada zaposlenost, kam gre preostanek ljudi? Odgovor na to vprašanje bom dal v dveh delih. Prvič, veliko jih gre med upokojence. Poglejmo si trend gibanja števila slednjih:

Število prejemnikov pokojnin, Slovenija, april 2011 do april 2012

Vir: ZPIZ 

Opomba: s 1.1.2012 so bile ukinjene državne pokojnine, prejemniki pa so začeli prejemati denarno socialno pomoč (če so do nje upravičeni in jo želijo prejemati), zato jih tudi pred 1.1.2012 ne upoštevam

Število prejemnikov pokojnin, Slovenija, april 2010 do april 2012
Vir: ZPIZ 

Število prejemnikov pokojnin je torej med aprilom 2011 in aprilom 2012 zraslo za 12.928 oseb oz. za 2,3% iz 573.713 na 585.339, v dvoletnem obdobju pa za 30.034 oz. 5,4%.  Spomnimo, v istem enoletnem obdobju se je število delovno aktivnih oseb zmanjšalo za 9.961 in v dvoletnem za 22.331. Ali je torej nedavno padanje registriranih brezposelnih oseb dober znak? Niti ni tako pomemben, pomemben je podatek o tem, koliko ljudi dela in to število konstantno in vztrajno pada. Vsak, še posebej pa mladi, bi se morali dobro zamisliti nad temi številkami. Vedno manj je delovno aktivnih, ki moramo s svojim delom podprati vse ostale, najsi preko davkov ali prostovoljnih prispevkov.

Toda stvar je še hujša. Glede na to, da zaposlene v javnem sektorju ne moremo šteti med produktivne zaposlene, saj so v celoti (oz. v večjem delu) plačani iz davkov, ki jih plačuje zasebni sektor, moramo teh ca. 160.000 zaposlenih odšteti iz skupine delovno aktivnih, da dobimo število produktivnih delovno aktivnih ljudi, ki s svojim delom podpirajo in preživljajo vse ostale, teh pa je torej 655.000, oziroma slaba tretjina vseh prebivalcev Slovenije.

Da ne bi kdo podvomil o mojih motovih, bom na hitro povedal še, zakaj zaposlene v javnem sektorju ne štejem med produktivne v smislu ustvarjanja vrednosti za druge ljudi oz. potrošnike. Ne gre za njihov karakter ali nesposobnost, daleč od tega. Če bi jih zaposlil v zasebnem sektorju, bi bilo tudi njihovo delo produktivno, seveda pod pogojem, da bi delali za podjetje, ki ustvarja dobiček (mimogrede, tudi za zaposlene v podjetju z izgubo lahko rečemo, da je njihovo delo neproduktivno, toda v tržnih razmerah teh podjetij ni veliko, saj morajo slej ko prej postati profitabilna ali pa zapreti svoja vrata). Zakaj? Dobiček na svobodnem trgu ni nič drugega, kakor znak, da je podjetje oz. podjetnik organiziral proizvodne dejavnike (delo, kapital, materiale, zemljo...) v taki kombinaciji, da potrošniki bolj cenijo oz. vrednotijo proizvode kot vstopne materiale. Stroški, ki jih ima podjetje, so namreč v tem primeru na trgu vredni manj kot proizvodi, ki jih prodaja prostovoljnim kupcem, po tem ko so ti proizvodi šli skozi proces obdelave in oblikovanja v podjetju in to je dejavnik, ki v javnem sektorju manjka. Ker delo v javnem sektorju ni financirano s prostovoljnimi nakupi ampak s prisilno pobranimi davki, ne moremo reči, da to delo komurkoli koristi, ker ni nobenega dokaza za to - ni prostovoljnih nakupov, ki bi to izkazovali. Ni torej vseeno, kaj delamo in kdo ter kako to plačuje.

Že intuitivno je na vprašanje na primer "Kako produktivno je Ministrstvo za delo?" nemogoče odgovoriti. Seveda lahko rečemo recimo napisali so 156 novih zakonov, toda v smislu kaj to pomeni za potrošnika, kakšno vrednost temu pripisuje potrošnik, koliko mu to pomeni, ne moremo reči nič. Kaj smo produktivno ustvarili in kaj to pomeni za posameznika lahko ugotovimo samo tako, da stvar postavimo na prodaj in opazujemo, koliko ljudi ima raje naš proizvod kot denar v svojem žepu in koliko so za to pripravljeni odšteti. Zato ima delo v zasebnem sektorju tendenco usmerjanja produktivnosti k zadovoljevanju potrošnikov, ker so le-ti vir financiranja, delo v javnem sektorju pa ima tendenco usmerjanja "produktivnosti" k zadovoljevanju politikov na tistih pozicijah, ki odločajo o razporejanju denarja, ker so v tem primeru oni vir financiranja oz. "kupec-plačnik", davkoplačevalec pa mora plačevati, ne glede na to, kaj za to dobi in kakšno mnenje ima o tem.

Naj se za konec še enkrat vrnem k našim brezposelnim in podam še drugi del odgovora na zgornje vprašanje, kam odhajajo vsi brezposelni iz Zavoda. Pravzaprav nam ta odgovor ponudi kar Urad RS za makroekonomske analize in razvoj v svojem junijskem obvestilu o tekočih gospodarskih gibanjih: 

"Trg dela, april-maj 2012  
Razmere na trgu dela ostajajo neugodne. Število delovno aktivnih je bilo aprila medletno manjše za 1,0 %. Število registriranih brezposelnih pa se sicer znižuje (maja 106.796 oseb), vendar v pretežni meri zaradi črtanj iz evidenc zaradi kršitev obveznosti in manjšega števila prejemnikov denarne socialne pomoči med registriranimi brezposelnimi."

Številka 1,0% se sicer malenkost razlikuje od moje, čeprav črpamo iz istega vira, ampak to niti ni bistveno.

Kaj nam je torej storiti? Popolnoma umakniti državo iz zaposlovanja in pokojninskega sistema. V okolju, ki ga od začetka do konca regulira država, kjer se je razmerje med plačniki in upokojenci zmanjšalo že na 1,48 in naj bi se do leta 2030 znižalo v najboljšem primeru na 1,23 in v najslabšem na 0,98, kjer je vedno več upokojencev in vedno manj plačnikov, ki bodo morali biti vedno bolj obdavčeni, kjer je večina pokojninskih sistemov zahodnih demokracij, vključno s slovenskim, insolventnih in se približuje bankrotu, moramo končno priznati, da sistem socialne države ne deluje. Potrebno je narediti morda boleče toda za rešitev situacije prepotrebne korake k svobodi in svobodnemu trgu, kjer vsak lahko varčuje za svojo starost, kolikor mu paše, in se upokoji, ko mu to odgovarja in ko je to mogoče. Sicer ima tudi tak sistem pomanjkljivosti, svet ni popoln. Toda vsekakor je boljši od sistema, kjer država oropa celo generacijo svojih prihrankov in pošlje sistem v bankrot. Ta scenarij je najslabši od slabih.

Matej Avsenak Ogorevc

Italija kmalu po pomoč?

Pred nekaj dnevi je Mario Monti, italijanski premier, zagotovil, da Italija ne potrebuje in ne bo prosila EU za pomoč pri spopadanju s svojim enormnim javnim dolgom. Seveda je takšna izjava pri dejstvu, da ta dolg znaša 120% BDP, smešna. Dolg je primerljiv z grškim, ko se je ta država približevala težavam s plačevanjem svojih računov. Leta 2009 je bil grški javni dolg 127% BDP, pomoč za Grčijo pa je bila dogovorjena 25. marca 2010.

Če so nedavne izkušnje s Španijo kakšen indikator, bo morda pomoč za Italijo kaj kmalu na dnevnem redu. Španski premier Mariano Rajoy je 28. maja suvereno napovedal, da Španija ne bo potrebovala evropske pomoči. 12 dni kasneje, 9. julija, je bila pomoč v višini 100 milijard EUR za Španijo dogovorjena. In reakcija Rajoya? Povedal je, da je to zmaga za kredibilnost evra. Tiskanje denarja za reševanje propadlih bank je zmaga za kredibilnost evra. Tragikomedija.

Obstaja pa še en problem. Od kod bo prišlo teh 100 milijard EUR za Španijo? Posodile ga bodo evropske države, med drugimi tudi prezadolžena italija v višini okoli 20%, torej ca. 20 milijard. Da pa je komedija popolna, si mora Italija ta denar sposojati na trgu po ca. 6% obrestni meri in ga mora posojati Španiji po 3% obrestni meri. Torej, če povzamemo, evrokrati rešujejo dolžniško krizo Evrope in Španije z novimi posojili, ki še povečujejo tako javni dolg Španije, hkrati pa tudi javni dolg Italije, ki bo z omenjenim "poslom" povečala svoj že tako napihnjen javni dolg za dodatnih 20 milijard, poleg tega pa izgubila še dobre pol milijarde zaradi razlike med obrestmi, ki jih bo plačala in obrestmi, ki jih bo prejela iz tega posla, kar Italijo hitro postika naprej po poti, ki vodi v situacijo, ko bo tudi sama potrebovala pomoč. In to seveda velja tudi za vse druge države, vključno z Nemčijo. Sliši se kot recept za uspeh.

Ali je inflacija kraja - 2. del

Pred časom sem objavil kratek prispevek o inflaciji, nekaj besed o dinamiki in moralnosti tega skritega davka. Takoj za tem se je razvila zanimiva debata na Facebook-u, na žalost sem šele zdaj prišel do časa, da objavim zadevo. Nekdo je imel kar precej vprašanj na to temo, vprašanja so (parafrazirana) v italicu.

Centralna banka ne bo nikoli podvojila količine denarja v obtoku, ker ji visoka inflacija ni v interesu. V interesu ji je šibka inflacija, ker deflacije niti pod razno noče, ni pa ga junaka, ki bi znal vzdrževati defakto ničelno inflacijo; cilj je torej čim šibkejša ampak konstantna inflacija.

Nikoli nisem rekel, da centralna banka na vsak način bo čez noč podvojila denar v obtoku, to sem navedel zgolj kot hipotetičen primer, čeprav to seveda ni nemogoče. Nekje sem zasledil (podatek bi bilo treba preveriti), da je povprečna življenjska doba papirnate (fiat) valute 27 let in če pogledamo zgodbe najhujše inflacije (Jugoslavija, Zimbabwe, Madžarska, Weimarska marka), ne samo, da so se cene menjale vsak dan, ampak večkrat na dan, tako da to sploh ni nemogoče. Sicer pa centralna banka ni monolitska zadeva, ampak je organizacija, ki ščiti bančni kartel, slednjemu pa vsekakor je v interesu povečanje denarja v obtoku skozi kreditno ekspanzijo, ker na ta način služi. Problem, ki ga imamo trenutno, je, da sta celotni javni in finančni sektor tako zadolžena, da bi vsakršno zmanjšanje denarja v obtoku skozi krčenje kreditov in s tem višanje obrestnih mer povzročilo instant bankrot večine javnega in finančnega sektorja. Veliko bolj verjetno je, da tega ne bodo naredili, da bodo vlekli sago do konca in izvlekli iz trenutnega sistema, kar še lahko, v procesu pa uničili vrednost papirnatih valut po svetu. Inflacija oz. visoka inflacija morda ni njihov namen (čeprav ni rečeno, mnogo kriz do zdaj so uspeli zavrteti v svojo korist), je pa neizogibna posledica tega, da je denar, ki ga uporabljamo, brez kritja s surovino oz. nečem, kar ima vrednost na trgu.

Tudi če bi se v celoti strinjal z vsem, kar si napisal, ima vsaka palica dva konca - tako na povečevanje denarja v obtoku nikoli ne moreš gledati samo preko monetarne plati, ampak tudi preko učinka, ki ga ima na output.

Učinek, ki ga ima kreditna ekspanzija in povečevanje ponudbe denarja, je zelo negativen in povzroča ciklična obdobja konjunktur (t.i. boom-ov) in recesij. Proces je težko obrazložiti na kratko, najbolje bo, da si pogledaš tole ali tole za začetek.

Govoriš o redistribuciji - brez malenkostne inflacije lastnik kapitala ne bo spodbujen k temu, da ta sredstva vlaga naprej, ampak se mu bo splačalo čakati, ker z deflacijo vsak dan čakanja dobi več dobrin. Kam natančno to pelje...?

Kar se tiče investicij in inflacije lahko pogledamo iz dveh vidikov. Najprej empirični. V 18. in 19. stol. je bila Anglija na zlatem standardu in v tem času, predvsem v 19. stol., so dosegli kontinuirano gospodarsko rast, ki ji verjetno ni para v zgodovini človeštva, pretežno z obsežnimi investicijami v industrijo (industrijska revolucija!), postala je svetovna velesila, med tem ko so bile cene stabilne do padajoče. Isto velja za ZDA v 19. stol. Bili so zopet na zlatem standardu, cene so konstantno padale nekaj odstotkov vsako leto, razen v času vojn, ko so izdatke za vojne financirali s tiskanjem denarja. Kot vemo, so ZDA v tem obdobju dosegale izjemno gospodarsko rast in postale svetovna velesila na prelomu stoletja. Drugi del odgovora pa je teoretičen oz. logičen. Prvič, investitorje zanima dobiček, kar je razlika med cenami outputov in inputov, in ne nominalna denarna vrednost outputov oz. spreminjanje le-teh. Če cene v celotnem gospodarstvu padajo, tudi cene inputov padajo, zato deflacija sama po sebi nima nobenega vpliva na dobičkonosnost. Ima pa pozitiven vpliv na gospodarsko rast, ker padajoče cene pomenijo, da ima tvoj denar vsako leto več vrednosti, kar stimulira varčevanje med ljudmi in to daje gospodarstvu več sredstev za investicije. Obstaja pa še en problem. Lahko se kot investitor sicer odločim, da ne bom investiral v ta ali oni kapital, ker bo čez eno leto morda cenejši, kot je danes. Toda to bo moja konkurenca izkoristila, investirala v bolj učinkovite proizvodne metode, izboljšala in pocenila svojo ponudbo, in meni nato ostaneta dve izbiri: ali se tudi sam posodobim, ali pa propadem.

Če te moti stopničasto usklajevanje dohodkov z inflacijo, mi prosim razloži, kako, natančno, bi potekalo usklajevanje navzdol, predvsem pa kakšen učinek bi imela deflacija na bančni trg in potrošnike v trenutku, ko bi morali odplačevati recimo 10 denarnih enot za dobrino, kateri bi se vrednost v vmesnem obdobju znižala na 8 denarnih enot. Na srednji rok torej lahko banke ukinemo, se odrečemo bančnim multiplikatorjem, nekdo bi znal iz tega izpeljati, da se slej ali prej vrnemo nazaj na zlati standard, če ne kar na barter (naturalno) menjavo.

Ne pravim, da me moti stopničasto usklajevanje samo po sebi, pravim samo, da na ta način tisti, ki imajo prvi dostop do novega denarja, pridobivajo na račun ljudi z nižjimi dohodki. Usklajevanje s padajočimi cenami na nek način ni ravno potrebno, tako kot je to v primeru rastočih cen. V gospodarstvu brez centralne banke cene padajo zato, ker podjetja v želji po dobičku investirajo v bolj učinkovite proizvodne metode, kar pomeni, da lahko proizvode ustvarjajo z vedno manj resursi, te prihranke pa razdelijo med tri skupine: med potrošnike v obliki nižjih cen, da bi prehiteli konkurenco, med zaposlene, da jim ne pobegnejo k drugim podjetjim, in seveda sebi v obliki dobička. V praksi se je pokazalo, da so bile plače v takem okolju nominalno več ali manj konstantne, toda ker so cene ves čas padale, so ljudem realno plače ves čas rasle. Kar pa se bančnih posojil tiče, je seveda težko natančno napovedati, kakšni instrumenti bi se razvili na trgu, lahko pa jih v grobem predvidimo. Danes banke od kreditojemalca zahtevajo pokritje obresti in vseh vrst stroškov, tako da kreditojemalec precej preplača glavnico. To preplačilo banki pokrije inflacijo, stroške in čiste obresti. V gospodarskem okolju stalno padajočih cen se lahko banka in kreditojemalec recimo dogovorita, da slednji banki vrača zgolj in samo glavnico in tako na koncu nominalno vrne isti znesek. Toda ker je denar v istem obdobju zaradi padajočih cen precej pridobil na vrednosti, kreditojemalec realno vrne več, kot si je sposodil. Vsota denarja, ki ga je vrnil danes, kupi več kot ista vsota ob izposoji. Vse skupaj je seveda odvisno od stopnje padanja cen, od realne obrestne mere na trgu itd., toda že iz tega primera vidimo, da dobičkonosnost bančnih posojil ni vezana na splošno rast cen.

Bank ne bi ukinil, ker imajo (tradicionalno bančništvo) pomembno vlogo shranjevanja denarja in povezovanja varčevalcev s posojilojemalci, bi pa vsekakor ukinil bančništvo z delnimi rezervami in s tem povezano inflacijo. Zlati standard bi bil vsekakor boljši od čiste papirnate (fiat) valute, še rajši pa bi videl popolnoma svoboden trg, kjer lahko potrošniki in ponudniki izbirajo, s čim bodo menjali na trgu, in lahko zasebniki izdajajo svoje valute, ki nato tekmujejo med seboj na trgu, kot recimo danes valute na mednarodnih trgih.

Po tvojih besedah je slišati, kot da v centralnih bankah tiskajo denar tja nekam v tri dni, pa me zanima tvoje mnenje, kaj natančno bi morala storiti ECB v trenutku, ko
-se precej članic EMU spopada s proračunskimi deficiti
-je na bančnem trgu prisoten posojilni krč
-imamo evropejci previsok standard glede na realni output, ki ga proizvedemo
-vse ostale gospodarske velesile tekmujejo, kdo bo bolj znižal vrednost svoje valute?
Tisk denarja omogoča mehal prehod, kljub temu, da se dohodki ne višajo popolnoma sorazmerno z inflacijo, to v veliki meri velja tudi za cene! Tako da ne razumem, kje je problem s 5% inflacijo in z zadnjo injekcijo ECB.

Kot rečeno, v idealnem scenariju institucija kot je ECB ne obstaja, ampak če že obstaja:
-predvsem ne tiska denarja in jim ga ne posoja; tako bi se dvignile obrestne mere, s tem bi se države težje zadolževale in bi bile prisiljene v ureditev javnih financ. Tako kot je trenutno, nimajo nobenega vzroka za varčevanje, ker vedno nekdo stoji za nimi in jih rešuje
-kreditni krč je predvsem posledica predhodne kreditne ekspanzije (2001-2006), zato je edini odgovor na to vprašanje, da v omenjenem obdobju ne bi smela povečevati ponudbe denarje. Potem ne bi prišlo do umetnega gospodarskega "booma", kateremu vedno sledi kreditni krč. Še en faktor kreditnega krča je, da ogromno kreditnih kapacitet, ki so na voljo, posesajo državni proračuni, kjer je spet kriva ECB, ki omogoča poceni zadolževanje. Tista posojila, ki gredo državam, so tista posojila, ki niso šla v zasebni sektor, zato je podjetjem toliko težje danes pridobiti posojila
-glede previsokega standarda v Evropi je težko reči kar na splošno za vse. Dober primer je ZDA, kjer imajo že leta in leta ogromne zunanjetrgovinske primanjkljaje, kar pomeni, da ostali svet proizvaja, američani pa trošijo (in se zadolžujejo). EU kot celota ima sicer približno izravnano zunanjetrgovinsko bilanco, je pa res, da ima znotraj EU recimo Nemčija zunanjetrgovinske presežke, nekatere "periferne" države, npr. Grčija in Španija, pa imajo primanjkljaje, kar spet pomeni, da Nemci proizvajajo več kot potrošijo, Grki in Španci pa obratno. Več o tem je zelo dobro razloženo v kratki knjigi The Tragedy of the Euro
-nižanje vrednosti valute ni nekaj, kar bi si želeli, ker se s tem dvigajo uvozne cene, kar ima negativen upliv tudi na cene doma. Morda momentalno spodbudi izvoz, toda nižja vrednost valute pomeni samo, da so izvozniki dobili denar, ki ima sedaj manj vrednosti, in bodo zanj dobili manj, ko bodo kupovali stvari na svetovnem in domačem trgu. Če bi izvozna podjetja želela dobiti manj za svoj izvoz, bi lahko enostavno znižala cene. Za to ne potrebujejo centrale banke.

Skratka, tiskanje denarja povzroča masovne napačne alokacije kapitala, posledično recesije in deluje kot sesalec, ki premoženje družbe sesa od produktivnega k neproduktivnemu sektorju. Zadnja injekcija ECB je demostracija tega in to se ogromne številke. Pred novim letom 500 milijard, zdaj 680 milijard [tekst je bil napisan v začetku marca], prepričan sem, da bo pred koncem leta potrebno dati še kakšnih 1000 novih milijard, a glej ga zlomka, problem ne bo rešen, ampak bo samo še hujši...

Ali je inflacija kraja?

Morda se sama tema inflacije nekaterim zdi dolgočasna, toda vsaj meni osebno se dejstvo, da ti nekdo krade denar, vendarle zdi dokaj zanimivo. Praktično ves politično-ekonomski vrh nas nenehno uči, da je inflacija nekaj normalnega, cene se pač vsako leto višajo in to je to. Na fakulteti so me celo učili, da je to nekaj dobrega, da raziskave kažejo, da inflacija okoli 2% spada v okvir oz. je celo pogoj gospodarske rasti. V tem prispevku hočem zelo jasno pokazati, da inflacija ni nekaj normalnega, še manj dobrega. Je zelo prefinjena oblika obdavčitve oz. kraje, ki je večina ljudi ne razume najbolje in ji zato tudi ne nasprotuje zelo glasno.

Da bi lahko začeli razpravo, je najprej potrebno definirat nekaj pojmov. Če krajo definiramo kot odvzem zasebne lastnine z nasilnimi metodami oz. pod grožnjo nasilja, potem smo naredili že velik korak, ker vse ostalo sledi iz tega.

Druga naloga je, da definiramo, kaj je to denar. Denar je v grobem definiran kot najbolj sprejeto (in prodajano) sredstvo v menjavi in njegov namen je omogočanje čim lažje menjave dobrin in storitev. Vrednost denarja torej ne izhaja iz tega, da ga lahko potrošimo direktno kot potrošno dobrino, ampak zato, ker ga večina ljudi vzame kot protitransakcijo pri menjavi.

Iz tega izhaja, da če npr. čez noč podvojimo količino denarja v obtoku, se bogastvo v družbi ne spremeni, ampak se bodo v galvnem le podvojile cene, ker vrednost denarja za ljudi ne izhaja iz njegove direktne uporabe za potrošne namene ampak zato, ker omogoča menjavo. Vsaka količina denarja je torej za namen menjave optimalna, cene v gospodarstvu pa se prilagajajo tej količini denarja. Če primerjamo dve identični družbi, pri čemer je pri eni v obtoku 100 enot denarja, pri drugi pa 50, bo edina razlika med družbama samo nominalna vrednost cen.

Toda takoj postane jasno, da zgolj ta informacija ni dovolj za razlago današnjih razmer in konstantne tendence povečevanja denarja v obtoku in poviševanja cen, ker če bi bilo to vse v tej zgodbi, ne bi imelo nobenega smisla stalno povečevat ponudbe denarja, kot se to dogaja. Za razlago tega pojava potrebujemo znanje o tem, kaj povzroča inflacija in kdo ima koristi od nje.

Zamislimo si naslednji primer: imamo neko družbo ljudi, ki jim angelsko bitje ponoči podvoji količino denarja, mi pa spremljamo dva človeka iz te družbe. Prvi takoj zjutraj, ko ugotovi, kaj se je zgodilo, odhiti v trgovine in začne noro nakupovati (in tako tudi mnogo drugih ljudi). Ko pride v trgovine, najde cene za izdelke še nespremenjene, zato lahko nakupi dvakrat več stvari, kot jih je lahko prej. Prodajalci v trgovinah zaznajo velik vzpon povpraševanja, police so kmalu prazne, zato dvignejo cene. Drugi ubere drugačno pot. Ko spozna, da ima dvakrat več denarja, se odloči, da si bo vzel kakšen teden za razmislek, in šele nato odšel po nakupih. Toda ko nato naposled pride v trgovino, ugotovi, da so se cene že močno dvignile in da so police že napol prazne. Ne more kupiti vseh stvari, ki bi jih hotel, stvari, ki pa jih lahko kupi, imajo višjo ceno. Iz tega torej sledi, da ima dvig denarja v obtoku le redistributivni učinek, in sicer prerazporeja premoženje družbe tistim, ki imajo možnost prvi porabiti denar (po še starih cenah), na račun tistih, ki denar porabijo kasneje.

Če presedlamo v resnični svet, ugotovimo, da se sveži denar, ki pride v obtok, ne poveča vsem ljudem hkrati in enako, ampak vstopi v sistem na točno določenem mestu. Denar ustvarja centralna banka, ki je prva “prejemnica” denarja, sledijo ji država, od katere centralna banka odkupuje obveznice, komercialne banke itd. Relativno pozno pa dobijo denar tisti, ki so na fiksnih dohodkih, torej delavci, upokojenci itd. Njim se po definiciji dvignejo dohodki šele po indeksaciji s spremembo cen oz. po uskladitvi z inflacijo. Monetarni sistem, ki ga imamo, torej prerazporeja bogastvo od delavcev, upokojencev, manjših podjetij itd. k centralnim bankam, državi, komercialnim bankam in njihovim največjim strankam, in sicer ne ker bi bil ta mehanizem kakorkoli povezan z bančništvom samim ali celo s kapitalizmom, ampak zato, ker država z zakonodajo ustvarja bančni kartel pod dežnikom centralne banke, ki edina lahko ustvarja zakonito plačilno sredstvo.

Zakaj je tak sistem mogoče označiti kot krajo, pa je jasno iz državne zakonodaje, ki daje centralni banki na določenem ozemlju status monopolista pri ustvarjanju denarja in iz zakonov o zakonitem plačilnem sredstvu, ki pod grožnjo nasilja in odvzema prostosti zapoveduje državljanom, da morajo uporabljati zgolj in samo to plačilno sredstvo.

Več na to temo:

Hans-Hermann Hoppe: Division of Labour and Money (video)

Tom Woods: No, Rick Santorum, We Don't Need a Little Inflation (video)

Ludwig von Mises: Inflation and You (odlomek iz knjige Economic Freedom and Interventionism) 

Matej Avsenak Ogorevc