Italija kmalu po pomoč?

Pred nekaj dnevi je Mario Monti, italijanski premier, zagotovil, da Italija ne potrebuje in ne bo prosila EU za pomoč pri spopadanju s svojim enormnim javnim dolgom. Seveda je takšna izjava pri dejstvu, da ta dolg znaša 120% BDP, smešna. Dolg je primerljiv z grškim, ko se je ta država približevala težavam s plačevanjem svojih računov. Leta 2009 je bil grški javni dolg 127% BDP, pomoč za Grčijo pa je bila dogovorjena 25. marca 2010.

Če so nedavne izkušnje s Španijo kakšen indikator, bo morda pomoč za Italijo kaj kmalu na dnevnem redu. Španski premier Mariano Rajoy je 28. maja suvereno napovedal, da Španija ne bo potrebovala evropske pomoči. 12 dni kasneje, 9. julija, je bila pomoč v višini 100 milijard EUR za Španijo dogovorjena. In reakcija Rajoya? Povedal je, da je to zmaga za kredibilnost evra. Tiskanje denarja za reševanje propadlih bank je zmaga za kredibilnost evra. Tragikomedija.

Obstaja pa še en problem. Od kod bo prišlo teh 100 milijard EUR za Španijo? Posodile ga bodo evropske države, med drugimi tudi prezadolžena italija v višini okoli 20%, torej ca. 20 milijard. Da pa je komedija popolna, si mora Italija ta denar sposojati na trgu po ca. 6% obrestni meri in ga mora posojati Španiji po 3% obrestni meri. Torej, če povzamemo, evrokrati rešujejo dolžniško krizo Evrope in Španije z novimi posojili, ki še povečujejo tako javni dolg Španije, hkrati pa tudi javni dolg Italije, ki bo z omenjenim "poslom" povečala svoj že tako napihnjen javni dolg za dodatnih 20 milijard, poleg tega pa izgubila še dobre pol milijarde zaradi razlike med obrestmi, ki jih bo plačala in obrestmi, ki jih bo prejela iz tega posla, kar Italijo hitro postika naprej po poti, ki vodi v situacijo, ko bo tudi sama potrebovala pomoč. In to seveda velja tudi za vse druge države, vključno z Nemčijo. Sliši se kot recept za uspeh.