Pred časom sem objavil kratek prispevek o inflaciji, nekaj besed o dinamiki in moralnosti tega skritega davka. Takoj za tem se je razvila zanimiva debata na Facebook-u, na žalost sem šele zdaj prišel do časa, da objavim zadevo. Nekdo je imel kar precej vprašanj na to temo, vprašanja so (parafrazirana) v italicu.
Centralna banka ne bo nikoli podvojila količine denarja v obtoku, ker ji visoka inflacija ni v interesu. V interesu ji je šibka inflacija, ker deflacije niti pod razno noče, ni pa ga junaka, ki bi znal vzdrževati defakto ničelno inflacijo; cilj je torej čim šibkejša ampak konstantna inflacija.
Nikoli nisem rekel, da centralna banka na vsak način bo čez noč podvojila denar v obtoku, to sem navedel zgolj kot hipotetičen primer, čeprav to seveda ni nemogoče. Nekje sem zasledil (podatek bi bilo treba preveriti), da je povprečna življenjska doba papirnate (fiat) valute 27 let in če pogledamo zgodbe najhujše inflacije (Jugoslavija, Zimbabwe, Madžarska, Weimarska marka), ne samo, da so se cene menjale vsak dan, ampak večkrat na dan, tako da to sploh ni nemogoče. Sicer pa centralna banka ni monolitska zadeva, ampak je organizacija, ki ščiti bančni kartel, slednjemu pa vsekakor je v interesu povečanje denarja v obtoku skozi kreditno ekspanzijo, ker na ta način služi. Problem, ki ga imamo trenutno, je, da sta celotni javni in finančni sektor tako zadolžena, da bi vsakršno zmanjšanje denarja v obtoku skozi krčenje kreditov in s tem višanje obrestnih mer povzročilo instant bankrot večine javnega in finančnega sektorja. Veliko bolj verjetno je, da tega ne bodo naredili, da bodo vlekli sago do konca in izvlekli iz trenutnega sistema, kar še lahko, v procesu pa uničili vrednost papirnatih valut po svetu. Inflacija oz. visoka inflacija morda ni njihov namen (čeprav ni rečeno, mnogo kriz do zdaj so uspeli zavrteti v svojo korist), je pa neizogibna posledica tega, da je denar, ki ga uporabljamo, brez kritja s surovino oz. nečem, kar ima vrednost na trgu.
Tudi če bi se v celoti strinjal z vsem, kar si napisal, ima vsaka palica dva konca - tako na povečevanje denarja v obtoku nikoli ne moreš gledati samo preko monetarne plati, ampak tudi preko učinka, ki ga ima na output.
Učinek, ki ga ima kreditna ekspanzija in povečevanje ponudbe denarja, je zelo negativen in povzroča ciklična obdobja konjunktur (t.i. boom-ov) in recesij. Proces je težko obrazložiti na kratko, najbolje bo, da si pogledaš tole ali tole za začetek.
Govoriš o redistribuciji - brez malenkostne inflacije lastnik kapitala ne bo spodbujen k temu, da ta sredstva vlaga naprej, ampak se mu bo splačalo čakati, ker z deflacijo vsak dan čakanja dobi več dobrin. Kam natančno to pelje...?
Kar se tiče investicij in inflacije lahko pogledamo iz dveh vidikov. Najprej empirični. V 18. in 19. stol. je bila Anglija na zlatem standardu in v tem času, predvsem v 19. stol., so dosegli kontinuirano gospodarsko rast, ki ji verjetno ni para v zgodovini človeštva, pretežno z obsežnimi investicijami v industrijo (industrijska revolucija!), postala je svetovna velesila, med tem ko so bile cene stabilne do padajoče. Isto velja za ZDA v 19. stol. Bili so zopet na zlatem standardu, cene so konstantno padale nekaj odstotkov vsako leto, razen v času vojn, ko so izdatke za vojne financirali s tiskanjem denarja. Kot vemo, so ZDA v tem obdobju dosegale izjemno gospodarsko rast in postale svetovna velesila na prelomu stoletja. Drugi del odgovora pa je teoretičen oz. logičen. Prvič, investitorje zanima dobiček, kar je razlika med cenami outputov in inputov, in ne nominalna denarna vrednost outputov oz. spreminjanje le-teh. Če cene v celotnem gospodarstvu padajo, tudi cene inputov padajo, zato deflacija sama po sebi nima nobenega vpliva na dobičkonosnost. Ima pa pozitiven vpliv na gospodarsko rast, ker padajoče cene pomenijo, da ima tvoj denar vsako leto več vrednosti, kar stimulira varčevanje med ljudmi in to daje gospodarstvu več sredstev za investicije. Obstaja pa še en problem. Lahko se kot investitor sicer odločim, da ne bom investiral v ta ali oni kapital, ker bo čez eno leto morda cenejši, kot je danes. Toda to bo moja konkurenca izkoristila, investirala v bolj učinkovite proizvodne metode, izboljšala in pocenila svojo ponudbo, in meni nato ostaneta dve izbiri: ali se tudi sam posodobim, ali pa propadem.
Če te moti stopničasto usklajevanje dohodkov z inflacijo, mi prosim razloži, kako, natančno, bi potekalo usklajevanje navzdol, predvsem pa kakšen učinek bi imela deflacija na bančni trg in potrošnike v trenutku, ko bi morali odplačevati recimo 10 denarnih enot za dobrino, kateri bi se vrednost v vmesnem obdobju znižala na 8 denarnih enot. Na srednji rok torej lahko banke ukinemo, se odrečemo bančnim multiplikatorjem, nekdo bi znal iz tega izpeljati, da se slej ali prej vrnemo nazaj na zlati standard, če ne kar na barter (naturalno) menjavo.
Ne pravim, da me moti stopničasto usklajevanje samo po sebi, pravim samo, da na ta način tisti, ki imajo prvi dostop do novega denarja, pridobivajo na račun ljudi z nižjimi dohodki. Usklajevanje s padajočimi cenami na nek način ni ravno potrebno, tako kot je to v primeru rastočih cen. V gospodarstvu brez centralne banke cene padajo zato, ker podjetja v želji po dobičku investirajo v bolj učinkovite proizvodne metode, kar pomeni, da lahko proizvode ustvarjajo z vedno manj resursi, te prihranke pa razdelijo med tri skupine: med potrošnike v obliki nižjih cen, da bi prehiteli konkurenco, med zaposlene, da jim ne pobegnejo k drugim podjetjim, in seveda sebi v obliki dobička. V praksi se je pokazalo, da so bile plače v takem okolju nominalno več ali manj konstantne, toda ker so cene ves čas padale, so ljudem realno plače ves čas rasle. Kar pa se bančnih posojil tiče, je seveda težko natančno napovedati, kakšni instrumenti bi se razvili na trgu, lahko pa jih v grobem predvidimo. Danes banke od kreditojemalca zahtevajo pokritje obresti in vseh vrst stroškov, tako da kreditojemalec precej preplača glavnico. To preplačilo banki pokrije inflacijo, stroške in čiste obresti. V gospodarskem okolju stalno padajočih cen se lahko banka in kreditojemalec recimo dogovorita, da slednji banki vrača zgolj in samo glavnico in tako na koncu nominalno vrne isti znesek. Toda ker je denar v istem obdobju zaradi padajočih cen precej pridobil na vrednosti, kreditojemalec realno vrne več, kot si je sposodil. Vsota denarja, ki ga je vrnil danes, kupi več kot ista vsota ob izposoji. Vse skupaj je seveda odvisno od stopnje padanja cen, od realne obrestne mere na trgu itd., toda že iz tega primera vidimo, da dobičkonosnost bančnih posojil ni vezana na splošno rast cen.
Bank ne bi ukinil, ker imajo (tradicionalno bančništvo) pomembno vlogo shranjevanja denarja in povezovanja varčevalcev s posojilojemalci, bi pa vsekakor ukinil bančništvo z delnimi rezervami in s tem povezano inflacijo. Zlati standard bi bil vsekakor boljši od čiste papirnate (fiat) valute, še rajši pa bi videl popolnoma svoboden trg, kjer lahko potrošniki in ponudniki izbirajo, s čim bodo menjali na trgu, in lahko zasebniki izdajajo svoje valute, ki nato tekmujejo med seboj na trgu, kot recimo danes valute na mednarodnih trgih.
Po tvojih besedah je slišati, kot da v centralnih bankah tiskajo denar tja nekam v tri dni, pa me zanima tvoje mnenje, kaj natančno bi morala storiti ECB v trenutku, ko
-se precej članic EMU spopada s proračunskimi deficiti
-je na bančnem trgu prisoten posojilni krč
-imamo evropejci previsok standard glede na realni output, ki ga proizvedemo
-vse ostale gospodarske velesile tekmujejo, kdo bo bolj znižal vrednost svoje valute?
Tisk denarja omogoča mehal prehod, kljub temu, da se dohodki ne višajo popolnoma sorazmerno z inflacijo, to v veliki meri velja tudi za cene! Tako da ne razumem, kje je problem s 5% inflacijo in z zadnjo injekcijo ECB.
Kot rečeno, v idealnem scenariju institucija kot je ECB ne obstaja, ampak če že obstaja:
-predvsem ne tiska denarja in jim ga ne posoja; tako bi se dvignile obrestne mere, s tem bi se države težje zadolževale in bi bile prisiljene v ureditev javnih financ. Tako kot je trenutno, nimajo nobenega vzroka za varčevanje, ker vedno nekdo stoji za nimi in jih rešuje
-kreditni krč je predvsem posledica predhodne kreditne ekspanzije (2001-2006), zato je edini odgovor na to vprašanje, da v omenjenem obdobju ne bi smela povečevati ponudbe denarje. Potem ne bi prišlo do umetnega gospodarskega "booma", kateremu vedno sledi kreditni krč. Še en faktor kreditnega krča je, da ogromno kreditnih kapacitet, ki so na voljo, posesajo državni proračuni, kjer je spet kriva ECB, ki omogoča poceni zadolževanje. Tista posojila, ki gredo državam, so tista posojila, ki niso šla v zasebni sektor, zato je podjetjem toliko težje danes pridobiti posojila
-glede previsokega standarda v Evropi je težko reči kar na splošno za vse. Dober primer je ZDA, kjer imajo že leta in leta ogromne zunanjetrgovinske primanjkljaje, kar pomeni, da ostali svet proizvaja, američani pa trošijo (in se zadolžujejo). EU kot celota ima sicer približno izravnano zunanjetrgovinsko bilanco, je pa res, da ima znotraj EU recimo Nemčija zunanjetrgovinske presežke, nekatere "periferne" države, npr. Grčija in Španija, pa imajo primanjkljaje, kar spet pomeni, da Nemci proizvajajo več kot potrošijo, Grki in Španci pa obratno. Več o tem je zelo dobro razloženo v kratki knjigi The Tragedy of the Euro
-nižanje vrednosti valute ni nekaj, kar bi si želeli, ker se s tem dvigajo uvozne cene, kar ima negativen upliv tudi na cene doma. Morda momentalno spodbudi izvoz, toda nižja vrednost valute pomeni samo, da so izvozniki dobili denar, ki ima sedaj manj vrednosti, in bodo zanj dobili manj, ko bodo kupovali stvari na svetovnem in domačem trgu. Če bi izvozna podjetja želela dobiti manj za svoj izvoz, bi lahko enostavno znižala cene. Za to ne potrebujejo centrale banke.
Skratka, tiskanje denarja povzroča masovne napačne alokacije kapitala, posledično recesije in deluje kot sesalec, ki premoženje družbe sesa od produktivnega k neproduktivnemu sektorju. Zadnja injekcija ECB je demostracija tega in to se ogromne številke. Pred novim letom 500 milijard, zdaj 680 milijard [tekst je bil napisan v začetku marca], prepričan sem, da bo pred koncem leta potrebno dati še kakšnih 1000 novih milijard, a glej ga zlomka, problem ne bo rešen, ampak bo samo še hujši...
No comments:
Post a Comment