Učna ura za Sama Fakina

Nekateri jih pa res trosijo.

Poglejte si naslednjo izjavo Sama Fakina, direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in poskusite razvozlati uganko.

Če ste leni in se vam ne da klikati, tako kot se meni pogosto ne da, naj vam pomagam. Povedal je naslednje: "Kar se pa tiče dveh zavarovalnic... al pa treh, al pa štirih, al pa petih, ne, to mi je tko prbližn, kot da bi na trgovsko mrežo, ki v Sloveniji je, rekli, bomo povečal konkurenco in znižal cene v tej trgovski mreži tako, da bomo še dva milijona Slovencev naselili, ne, pa bojo cene v Mercatorju pa v Sparu padle, ne."

Kako, prosim? Govorimo isti jezik? Torej (če sem prav razumel), če bi uvedli ali dopustili konkurenco edini zavarovalnici za osnovno zdravstveno zavarovanje, bi imeli potem dve ali tri zavarovalnice, kar pomeni manj zavarovancev na eno zavarovalnico, in to naj bi bilo tako, kot če bi za trgovce naselili še enkrat več Slovencev v to državo, ker bi potem bilo še enkrat več potrošnikov... in to bi bilo dvakrat več potrošnikov na enega trgovca... kar bi bilo... ne, moram priznati, da ne sledim ravno najbolje tej logiki.

Skratka, direktor monopolne zavarovalnince je proti uvedbi konkurence. Blazno presenečenje, kdo bi lahko to predvidel? Ne gre se preveč čuditi takšnemu stališču, imel bi ga vsak direktor na taki poziciji. Je pa dobro vedeti, od kod prihaja takšno stališče in koga ščiti.

Pa poskusimo z analogijo, ki je bližje dejanskemu stanju. Zagovarjanje ene same zavarovalnice je tako, kot bi rekli, da je dobro za potrošnika, da imamo samo eno trgovsko verigo v državi. Ali pa enega samega ponudnika mobilnih storitev. Ali pa samo enega ponudnika interneta, televizije, enega prodajalca sadja, računalnikov, pralnih strojev, frizerstva ali oblek. Lahko si predstavljate, kako bi to izgledalo in točno tako je pri ZZZS: vedno višje cene in vedno manj zavarovanja. Monopolista niti približno ne zanima nižanje cen in izboljšanje storitev, ker stranke nimajo možnosti prehoda h konkurenčnemu ponudniku.

Toda stvar tu postane še zanimivejša. ZZZS namreč ni samo monopolist, ampak je tudi agresiven monopolist, saj mu morate obvezno plačati prispevke, sicer vam grozi odvzem prostosti. Vse privatne zavarovalnice, ki (bi) se na (svobodnem) trgu potegujejo za prostovoljne nakupe svojih strank, se morajo za preživetje boriti in trgati za stranke, ponujati nižje cene (od konkurence) in boljše police, da bi pritegnile kupce. ZZZS tega ni potrebno, saj dobi vaš denar, ne glede na to, kaj počne in kako to počne.

Da je zadeva še bolj neznosna, ga ob negativnem poslovnem izidu, za razliko od zasebnih podjetij, država čaka z novim kupom davkoplačevalskega denarja. V takšni strukturi ni nobenega vzvoda za nižanje stroškov, inovacije, izboljšanje ponudbe, nižanje cen, so pa to zelo plodna tla za korupcijo in razsipnost.

Konkurenca bi za ZZZS pomenila rezanje stroškov, odpuščanje, zmanjšanje vpliva nekaterih ljudi, začetek boja za stranke, manj prihodkov ipd. Iz tega zornega kota je stališče direktorja ZZZS popolnoma razumljivo.

Mimogrde, če bi v našo državo naselili še enkrat več Slovencev, bi cene zares padle. Ker so fiksni stroški v vsakem primeru enaki, pomeni, da se pri dvakrat višji prodaji fiksni stroški na enoto prepolovijo, to razliko pa nato ponudniki zaradi konkurence in borbe za stranke uporabijo za nižje cene.

Ocena: negativno. Dvakrat.


Matej Avsenak Ogorevc

Virantova ljubezen

Nedavno sem zasledil prispevek na portalu Mladina.si z naslovom »Ljubim te – jaz tudi tebe ne«, ki govori o nedavnih dogodkih na našem političnem prostoru. Po tehtnem premisleku sem se odločil, da nekatere točke prispevka kličejo po komentarju:

(1) “Ko je Gregor Virant rekel NE Zoranu Jankoviću, so se vsi le začudeno vprašali: kaj se je zgodilo? Kaj je pa to? Kaj je bilo sploh to, kar se je odvrtelo pred našimi očmi? Kaj smo videli? Kaj se je torej zgodilo?”

Morda ima avtor unikatno sposobnost branja misli vseh Slovencev, a kot kaže jo bo treba še malce izpiliti. Jaz se tega nisem spraševal, poznam tudi mnogo drugih ljudi, ki se tega niso spraševali. Omenjeni stranki imata očitno drastične razlike v programih, kar je bilo jasno že pred volitvami. Logično je, da po volitvah vodja stranke z relativno večino dobi priložnost za sestavljanje koalicije in logično je tudi, da se stranka, brez katere ni mogoče sestaviti koalicije, odzove na povabilo za pogajanja. Povsem možno in logično je, da stranki s takšnimi razlikami ne prideta do skupnega zaključka, še bolj logično je to, da stranka, brez katere ni možno sestaviti vlade, vodi pogajanja pri obeh najbolj verjetnih kandidatih za mandatarja, česar tudi nihče ni nikoli skrival, in si s tem izboljša svoj pogajalski položaj. Tu ni presenečenj. Tudi ne bi bilo čisto presenečenje, če bi si stranki s takšnimi različnimi stališči prišli dovolj blizu in bi Državljanska lista Gregorja Viranta (DLGV) kljub tako nasprotnim programom podpisala koalicijsko pogodbo z Jankovićem, v politiki je pač vse mogoče. Tak razplet bi bil brca v obraz volivcem DLGV, saj je slednji pred volitvami zagotavljal vstop v koalicijo samo s partnerji, ki jim bodo omogočali izvedbo njihovega programa. Je pa res, da politične stranke ne držijo svojih obljub prav rade in jih pogosto prilagajajo situaciji. Tokrat so jo držali.

(2) “Kot Zoran Janković, ki je mislil, da je že v koaliciji z Virantom, toda koalicije ni bilo.”

Avtor ima ponovno sposobnosti branja misli (razen, če sta si z županom res tako blizu), toda še bolj čudi, zakaj bi Janković to sploh mislil, še posebej po tem, ko je en od strokovnih sodelavcev in pisec programa DLGV, Rado Pezdir, v času pogajanj javno preklinjal, da ima vsega “pouhn k***c” in da mu je “poču film”. Pogajanja niso bila zaključena, pogodbe ni bilo. Po tem, ko je predsednik države Jankovića predlagal za mandatarja, je edino, kar je sporočil Virant, naslednje: »Državljanska lista bo pravočasno sprejela odločitev«. Če je Janković res mislil, da je že v koaliciji, prav gotovo ni imel dobrih razlogov za to, vsaj po tem ne, kar je pricurljalo v javnost.

(3) “Podobno je predstavi nasedel Janković – tako da je padel noter, da ni opazil, da VSI, ne le Virant, igrajo proti njemu.”

Enostavna matematika pokaže, da to ne drži. Pri glasovanju za mandatarja je dobil 42 glasov podpore, kar je 47% vseh poslancev, 53% poslancev mu ni izreklo podpore.

(4) “Še celo Pahor, ki mu je bil na videz najbližje, je igral proti njemu, »uničevalcu levice«.”

V javnosti niso skrivnost, da se Pahor in nekdanji predsednik države, ki je močan politični zaveznik Jankovića, enostavno ne razumeta najbolje. Morda gre tu iskati razloge za »igro proti njemu«.

(5) “Ne le, da Janković ni opazil, da je koalicija le iluzija, ampak ni opazil, da nihče noče z njim v koalicijo.”

Spet ne drži, pri glasovanju je dobil 42 glasov, 4 premalo za večino. Edina, ki ni hotel z njim v koalicijo, kar se verjetnih strank tiče, je DLGV. Je pa res, da kandidat ni dobil niti vseh glasov poslancev strank, ki so mu obljubile podporo. To dejstvo je gotovo bolj zanimivo, kot to, da mu stranka, ki mu je ideološko povsem nasprotna, ni skočila v naročje. 

(6) “Rekli boste: Janković je na volitvah dobil največ glasov, potem pa so ga izdali in mu zabili nož v hrbet!”

Kdo, točno, mu je zabil nož v hrbet? Avtor tu očitno enači vstop v pogajanja z obvezo po sklenitvi dogovora. Vstopil sem v pogajanja, torej moram skleniti dogovor, sicer bom izdajalec. Če se torej pogajam o pogodbi in ne sklenem dogovora, sem hinavec. Če vstopim v salon avtomobilov, se pogajam o nakupu avtomobila, nekajkrat odidem in se vrnem, in na koncu ne kupim avtomobila, sem jim zabil nož v hrbet? Kako si drznem?! Se pogajati in potem ne skleniti dogovora! Če prodajam hišo in mi prvi kupec po ogledu ponudi 500 EUR, sem hinavec, ker sem se pogajal o vsebini pogodbe in nisem sklenil dogovora.

Poleg pikantnih komentarjev na pogajanja, ki jih je imel prej omenjeni Pezdir, je nož v hrbtu dokaj neslana šala še iz drugih vidikov. Prvič, Janković je sam dejal “vsak ima pravico se pogovarjati s komer želi” in drugič, iz izjav predstavnikov DLGV je razvidno, da je bilo med strankama ogromno vsebinskih razhajanj. Pezdir med drugim omenja dvig DDV, NLB in pokojninsko reformo, Virant je pogajanja in pogodbo komentiral, da ima “pomanjkanje koncepta” in da “je nastala kot seštevek pripomb drugih pogajalskih skupin”. K temu je vodja pogajalske skupine DLGV, Janez Šušteršič, dodal, da Pozitivna Slovenija (PS) liste Virant ni prepričala “na področju davčnih razbremenitev”, z idejo “socialne kapice, idejo nekaterih, da bi morali uvesti še dodaten 50-odstotni razred pri dohodnini”, z možnostjo dviga DDV, z razhajanji na področju zdravstva in pokojnin ipd. Povedal je še, da je bil vložek PS v koalicijsko pogodbo “na ravni treh strani”, kar je po njegovih besedah vzbujalo sum o resnosti namena izvajanja pogodbe. Kar nekaj vsebinskih razlogov torej, da ne podpišejo koalicijske pogodbe.

(7) “…da ga je lahko Virant pretental ne le enkrat, ampak dvakrat – najprej pri glasovanju o predsedniku parlamenta, zdaj pa še pri parafiranju koalicijske pogodbe."

Pretental dvakrat? Spomnimo, pred izvolitvijo Viranta za predsednika parlamenta sta bila kandidata Borut Pahor (SD) in Maša Kociper (PS). Prvi je dobil podporo 31 poslancev, pri čemer ga PS ni podprla – ali ga ni morda pretentala? Po drugi strani je Mašo Kociper podprlo zgolj in samo 28 poslancev PS, vseh ostalih 62 poslancev je ni podprlo. Zamisel o tem, da ga je Virant pretental pri glasovanju o predsedniku DZ, ne zdrži resne presoje.

(8) “Ne pozabite namreč, da je bil Janković tako kot Sam Geezil biznismen, ki je vstopil v politično igro, potemtakem na tuj, neznan teren.”

Pogojno. Za človeka, ki je bil, tako Anton Rop, dolga leta politično nastavljeni biznismen in 5 let župan glavnega mesta, bi verjetno težko rekli, da je politična igra zanj tuj oz. neznan teren.

(9) “Slovenija izgleda tudi kot… film katastrofe, v katerem politiki mislijo le nase, le na svoj goli interes. Kot grozljivka, v kateri se totalna manjšina igra z življenji absolutne večine.”

Drži, toda to ni nikakršna novost, to je narava družbeno-političnega sistema, ki ga imamo. V demokraciji ima vsak volivec 1/N (N = število udeležencev volitev) vpliva na izid volitev, pri čemer ni izvoljeni z ničemer zavezan držati se ustne pogodbe, ki jo je dal svojim podpornikom pred volitvami v obliki predvolilnih obljub (kaj drugega so volitve, kot pogodba – jaz se zavežem narediti to in to, vi pa glasujte zame). Ta manjšina, ki je izvoljena v parlament, ima potem pooblastila za aktivnosti, za opravljanje katerih bi bil navadni posameznik kaznovan in bi šel v zapor. Če jaz vzamem sosedu denar, se temu reče kraja. Če ga vzame politika, se temu reče davek. Če sosedu nekaj vzamem in dam prijatelju, se temu reče kraja in preprodajanje ukradenega blaga. Če to naredi politika, se temu reče socialna politika. Če nekoga ugrabim in ga prisilim, da dela zame, se temu reče prisilno delo oz. zasužnjenje. Če to naredi politika, se temu reče delo za javni interes. V vsakem primeru manjšina določa pravila za večino in če je kdo nezadovoljen, je edino orodje, ki ga ima na voljo, to, da vsake toliko na volitvah z vplivom 1/N odloča v procesu zamenjave te manjšine, ki ima nato spet popolnoma ista pooblastila in moč.

Vsak posameznik gleda na svoj interes in zamisel, da so politiki in javni uslužbenci angelska bitja, ki so iz tega izvzeta ter dan in noč premišljujejo samo o našem dobrobitu, ponoči ne morejo spati, ker razmišljajo o tem, kako bi lahko še izboljšali naše življenje, se zdi precej naivna. Seveda imajo politiki svoj osebni interes, toda stvar je še slabša. Tisti, ki smo vsak dan udeleženi na trgu in prostovoljno med seboj menjamo blago in storitve, torej večina od nas, smo medsebojno odvisni in moramo zato poleg svojega golega interesa upoštevati tudi interese drugih. Podjetniki moramo stalno imeti interes svojih strank pred očmi, sicer nam grozi bankrot in izguba premoženja. Moramo imeti interes zaposlenih v mislih, da nas zaposleni ne zapustijo. Zaposleni mora imeti interes delodajalca v mislih, da jim slednji ne da odpovedi in tako naprej. Na ta način se v družbi ustvarja ravnovesje medsebojne odvisnosti, ki nam zagotavlja mir in sožitje. Pri politiki tovrstnih ravnovesij ni. Ker je vsa politična in državna dejavnost financirana s prisilno pobranimi davki, politiki ni potrebno gledati na nikogaršnji interes, razen na svojega. In ker se vse državne aktivnosti financirajo z davki, tam najdemo le malo moralno osveščenih ljudi, ki se jim odtujenje tujega premoženja zdi sporno. Torej da, politiki, tako kot vsi ostali, ki smo krvavi pod kožo, a) mislijo na svoj interes, b) so manjšina, ki diktira življenje večini in c) nimajo problema s tem, da se vse njihove dejavnosti financirajo s prisilno odvzetimi sredstvi. Odlična kombinacija, predvsem pa nič novega.

(10) “…ne, ljudstvo je Jankovića hotelo (in izvolilo), toda politika ga noče.”

Spet ne drži. Na spletni strani Državne volilne komisije piše, da je Pozitivna Slovenija na volitvah dobila 314.273 glasov, kar je dobrih 28% oddanih glasov. Urno oko bo kaj hitro opazilo, da ostalih 807.300 glasov, kar je slabih 72%, ni bilo oddanih za Jankovića. Dobil je 28 poslanskih mest. Glede na naš volilni sistem mora pridobiti podporo drugih strank, če želi sestavi vlado, sicer je lahko z 28 poslanskimi mesti zgolj močna opozicijska stranka. Ljudstvo torej ni izvolilo in hotelo Jankovića. Velika in prepričljiva večina 72% udeležencev volitev ni glasovala za Pozitivno Slovenijo.

(11) “Novo politično vodilo: Varaj, samo pazi, da ta, ki ga varaš, ne vara tebe!”

Očitno je, da je to povsem novo v politiki. Do leta 2012 prevar v politiki ni bilo, vse do trenutka, ko je Virant vstopil v pogajanja za levo koalicijo z Jankovićem. To je bila prva prevara v slovenski politiki, zato tudi novo politično vodilo.

(12) “In nova smernica ljudstvu: Še naprej se delajte, da delate – in delodajalci se bodo še naprej delali, da vas plačujejo!”

Stara marksistična pravljica, da so itak vsi delodajalci lopovi, ni sicer nič novega, da pa se vsi delodajalci delamo, da izplačujemo plače, no, ta pa je pogumna. Prvič, kakšna je povezava med tem, da Virant ni vstopil v koalicijo z Jankovićem in tem, da naj ljudje prenehajo oz. naj še naprej ne izpolnjujejo svojih pogodb do delodajalca, mi ni povsem znano. Avtor nagovarja ljudi, naj ne delajo, ker izid politične situacije ni bil njemu povšeči. Kar še bolj bode v oči, je zamisel, da se delodajalci delamo, da plačujemo zaposlene. Torej so bile vse plače, ki smo jih izplačali, le hec? So bile samo navidezne? Potem bomo pač nehali, zakaj bi plačevali svoje zaposlene, če nam je avtor članka ravnokar zaupal, da so bile vse plače zgolj navidezne. Še več, vsi zaposleni naj svojim delodajalcem vrnejo svoje navidezne plače. Tudi avtor članka prav gotovo ne bo imel nič proti vračilu svojih plač, konec koncev so le navidezne.

Ob vsem tem se postavlja več vprašanj. Prvič, če je Virantova lista pred volitvami zatrjevala, da bo šla v tisto koalicijo, ki ji bo omogočala izpolnjevanje programa, potem pa so zavrnili Jankovićevo ponudbo, ker je bila programsko preveč različna, je to kvečjemu za pozdraviti. Najlažje bi jim bilo podpisati pogodbo, dobili bi dobre pozicije v vladi, imeli bi veliko vpliva, pa tega niso naredili. Ne rečem, da niso bile tudi druge stvari v ozadju in gotovo so računali tudi z možnostjo Janševe vlade, toda stranka je dejansko sledila svojim predvolilnim obljubam in to je redkost.

Po drugi strani se avtor ne dotika vprašanje kredibilnosti vodje zmagovalne stranke, ki je pred prvimi županskimi volitvami, na katerih je kandidiral, govoril, da ga to ne zanima, ki je še 3 mesece pred parlamentarnimi volitvami govoril “ni šans da kandidiram”, ki je tajil svoje premoženje in ki je pred glasovanjem o mandatarju zagotavljal, da ima 48 glasov.

Odločil sem se, da komentar na ta prispevek napišem iz treh razlogov. Prvi je, da vsebuje več nesmislov, mimo katerih gre človek težko zaprtih oči. Vendar to ni bistveni del. Vprašanja v tej razpravi so svojevrstna in zabavna, ampak povsem zgrešijo bistvo. Pomembnejša razloga sta naslednja dva.

Drugi je blatenje delodajalcev vsepovprek in povzdigovanje socialističnih vrednot, ki jim je zgodovina (in ekonomska teorija) že neštetokrat neusmiljeno sodila. To me resnično moti, ker navaja ljudi k nasilnemu razmišljanju in kršenju človekovih pravic. Trditev, da se delodajalci delajo, da vas plačujejo, navaja k temu, da vas goljufajo, da morate na vsak način zahtevati več in da se vam godi krivica. Krivica, morda, toda ali vam krivico dela delodajalec, ki vam plačuje 100% tega, kar dobite, ali vam dela krivico država, ki vam vzame 50% tega, kar bi morali dobiti. “Še naprej se delajte, da delate – in delodajalci se bodo še naprej delali, da vas plačujejo!” Avtor očitno meni, da bi morali vsi delodajalci plačevati bistveno višje plače. Od kod jim denar za to, ne pojasni, verjetno raste na vrtu delodajalcev, pa so se slednji pohlepno odločili, da ga obdržijo zase. Ob tem se zastavlja še vprašanje, zakaj vsi ti ljudje, ki prejemajo navidezne plače, ne odidejo drugam. Zakaj ne zapustijo tega hudičevega delodajalca in sami začnejo ustvarjati svoj prihodek? Zakaj zaposleni v tovarni koles ne začnejo sestavljati koles v svoji garaži? Odgovor je zato, ker je to izredno težko. Ustvarjanje tovarn in podjetij, ki lahko zaposlijo ljudi, zahteva visoke naložbe v kapital, t.j. stroje, pisarniško opremo, zgradbe ipd. To pa zahteva leta in leta varčevanja, nalaganja sredstev, odrekanja in investiranja, zahteva veliko mero poguma, prevzemanja tveganja in visokih sposobnosti, ki ta celoten dolgotrajen proces izgradnje podjetja lahko pripeljejo do situacije, kjer so izdelki, ki jih proizvaja, dovolj atraktivni za ljudi in so hkrati narejeni po dovolj nizkih stroških, da se iz teh razlik lahko pokrijejo plače, nakup opreme, vzdrževanje opreme, varčevanje za nadomestitev opreme, nove investicije, material ter poplačilo truda in tveganja. Pri tem morajo biti plače izplačane vsak mesec, brez izjeme in ne glede na to, ali prihodki so, ali jih slučajno ta mesec ni. Vse preveč ljudem se zdi samoumevno, da vstopijo v trgovino in zagledajo na polici med tisoči in tisoči izdelkov ravno to, kar so iskali. Ne zavedajo se, koliko truda, dela, odpovedovanja, tveganja, usklajevanja, vlaganja, iznajdljivosti in potrpežljivosti je potrebno, da je ravno to, kar so želeli, pred njimi na polici ravno v tem času, ko so oni vkorakali v trgovino.

Pri vsem tem pa se podjetniki stalno bojujejo z mlini na veter, ko jih država obdavčuje, nadzoruje, usmerja, kaznuje in nadleguje na vsakem koraku, kar predstavlja izjemne stroške za vsako podjetje. Ne pomaga niti monetarni sistem s centralno banko na čelu, ki tiska denar kot po tekočem traku, kar povzroča rast stroškov in ciklične vale konjunkture in recesije v gospodarstvu, ki uničujejo toliko podjetij. Vsi ti stroški se morajo prenesti v končno ceno proizvoda, kar pomeni višjo končno ceno za potrošnika in manj povpraševanja za te produkte. Temu sledi manj prihodkov in manj denarja, s katerim lahko podjetje plača svoje zaposlene.

Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko je avtor sam prispeval za izboljšanje te, po njegovem, krivične situacije. Koliko ljudi je sam zaposlil in jim dal res visoke plače, takšne, kot se njemu zdijo pravične? Kolikšen je bil njegov prispevek za izboljšanje položaja naše družbe na tem področju.

In tretji, najpomembnejši razlog, zakaj sem se odločil napisati odgovor na prispevek, je, da po mojem mnenju razpravljamo o popolnoma irelevantnih vprašanjih. Kdo je komu 17 ur prepozno povedal, kaj je v resnici mislil, koliko ministrov bo v vladi, ali bo to “desna” ali “leva” vlada. V programih ene in druge opcije so res nekatere razlike, toda te razlike niso tako drastičnega pomena, poleg tega pa ni nikjer nobenega zagotovila, da bo karkoli od tega izpolnjeno. Vse opcije bolj ali manj predstavljajo del trenutne politične ureditve, zagovarjajo obstoječi roparski monetarni sistem in takšno ali drugačno vtikanje države v pravice ljudi. Res je pomembno, da se davčne stopnje ne zvišajo, toda pravo merilo obdavčitve je v resnici državna poraba in ne pobrani davki, kajti razliko si je treba izposoditi, ta dolg pa je potem potrebno (obesiti na naše mlajše generacija) obdavčiti kasneje in ga vrniti z obrestmi. Če nova vlada ne bo občutno (v smislu 30% ali 50%) zarezala v javno porabo, tega ne bomo občutili. Za nameček pa ogromno pomembnih odločitev sprejmejo v Bruslju in Frankfurtu, kjer ena institucija, Evropska centralna banka, s konstantno inflacijo, t.j. tiskanjem denarja, ropa nižje in srednje premoženjske razrede, torej delavce in upokojence, na račun političnih in bankirskih elit. Razprave v smislu ali bo ta davčna stopnja 2% višja in ona 4% nižja, so drugorazredna vprašanja in ne bodo nikomur spremenile življenja toliko, da bi se veljalo o tem pogovarjati dlje kot 15 minut ob popoldanski kavi.

Moj predlog zbirke vprašanj za razpravo bi bil naslednji: kdo je lastnik mojega telesa? Če sem jaz, zakaj ne smem početi z njim, kar želim in če ne smem, sem potem res jaz lastnik? In če nisem, kdo je potem lastnik mene? Ali sem jaz lastnik svojega stanovanja/hiše, ali je lastnik država in ji zgolj plačujem najemnino v obliki davkov, ker izgubim pravico bivanja v stanovanju, če ne preneham plačevati davke? Zakaj mi država pobere 50% vsega, kar zaslužim, kam gre ta denar, zakaj se porablja, kdo o tem odloča in kako? Koliko tega, kar zaslužim, imam pravico obdržati? Zakaj, če želim začeti nekaj ustvarjati, potrebujem dovoljenje od ljudi, ki ne ustvarjajo ničesar? Kakšna je razlika med krajo in davki? Zakaj so še pred I. svetovno vojno lahko ljudje potovali po celi Evropi brez potnega lista ali drugega identifikacijskega dokumenta? Koliko svobode mi je sploh še ostalo?

Matej Avsenak Ogorevc